Mi mamo pač take ideje. Nekdo se enkrat nekaj spomni in potem drugi reče: ok!
In potem tako ostane.
Šele zadnji teden nas prime malo panike. Kam gremo??? A v Črno goro? No, ok. Pa kupimo kakšno karto. Pa malo posurfamo. Pa malo pogledamo, kje je kaj. Pa malo... No, in tako naprej.
In na koncu - pravzaprav na začetku - potem kar gremo. Nabašemo otroke, en kup opreme, ki je ne bomo nikoli potrebovali in se odpeljemo.
Tokrat je naneslo 2290 kilometrov. Ni ne vem kaj, ni pa tudi prav malo.
Avtocesta je milina, tega nihče ne more zanikat. Ko se enkrat konča, se pa začne trpljenje, sploh za kako daljše potovanje. Še sreča, da je vmes vsaj kaj za videt, pa čeprav le s ceste...
Prihod v samo Črno goro je kar super, vendar pa se težave začnejo kar vrstit. Pa ne zaradi same Črne gore, ampak zaradi vremena. Takole je namreč bilo:
Nič kaj prijazno, anede? Saj ne, mraz sploh ni bil, morje toplo, zrak okoli 30. Kar seveda rezultira v tako fino soparo. In količine dežja, ki ga v Črni gori še nikoli niso videli, spremenijo kampe v tako obliko:
Saj to ne bi bilo hudo, če bi imeli kampov na voljo, kolikor hočeš. Pa jih nimajo. Jih je le ene par in od tega je večina takole blatna. Jasno, saj še nikoli niso videli toliko vode. Sploh.
No, mi tudi ne. Črna gora je tokrat namreč bolj zelena kot kakšna naša gorenjska. Pa sem pričakoval, da bo vse požgano, 39 stopinj itd. itd., nekaj dalmatinskega, na kvadrat. Pa od tega popolnoma nič. Zelenilo in voda. Kot da bi bil doma...
Ampak proti katastrofi, kakor ji pravijo sami črnogorci, se ne da borit. Treba se je znat prilagodit.
Prvo noč dežuje celo. Drug dan pa ne cel. Velik del dneva pa. Se mi zdi. Ali pa je bil to kak drug dan? Hm, kdo bi vedel... Nekaj dežuje, ampak stanje se izboljšuje. Kamp obdržimo, ker je kolikor toliko suh, plaža super, mi pa lahko potem delamo izpade naokoli. Ko kaki gusarji.
Bisere Črna gora ima. Definitivno.
Le da so velikokrat zapuščeni in bolj zgledajo od daleč. Koliko nekih izpuščenih priložnosti in koliko možnosti za izboljšave!
Bolj ko gremo proti jugu, več je druge vere.
Plaže pa vedno bolj mivkaste. Do tiste - tanajdaljše in največje - Velike plaže, čisto na skrajnem koncu bivše juge.
Urejena mnogo bolj kot pred petindvajsetimi leti. Čista. Pravzaprav enkratna za noret. Za otroke sploh. Za ta večje malo manj. Še sto metrov daleč v morju namreč še kar lepo stojiš. Plavanje ni ravno opcija.
Čisto na koncu je le še polno Bojaninih komarjev,
in kakšen osameli stražni stolp. Kaj so včasih tam delali, nimam pojma, saj je povsod samo žbunje, brez kakršnihkoli pametnih komunikacij.
Pravzaprav še vedno zgleda kot kakšen konec sveta.
Sledi le en gusarski izpad v notranjost. Vreme nam ni naklonjeno, ves Durmitor, vse hribe, ves Žabljak, Taro, Moračo, Podgorico, Skadarsko jezero, vse to nam odnese. Presneto vreme!
Le do Njegoševe nesmrtnosti uspemo priti kolikor toliko suhi.
Ker je vreme vsak dan slabše, v notranjosti sploh, se prestavimo še bolj na jug. Pravzaprav kar na veliko plažo. Sledimo soncu.
Ovce pa sledijo nam. Zanimivo jih je srečati sredi kampa... Saj niso napačne, a zgleda, kot da sproti izločajo vse, kar pojejo. To pa zna biti malo zoprno!
Čisto na koncu nam pade v vodo še Skadarsko jezero. Presneti reno se spet punta.
Tako nam zabeli še zadnji dan, težavo odpravijo nove svečke, a na žalost šele po tem, ko zamenjamo bencin pumpo in stolčemo ven katalizator. Oba. Ah, mojstri... Ampak račun je pa le 63€. To vseeno malo ublaži bolečino in zvok abartha, ki ga imamo zdaj...
Po dooooooolgi vožnji - nazaj vedno dlje traja, anede? - se ustavimo še... na ribah! V Črni gori jih namreč ni. So pa na Borštu!
In to slastne!
Tole je seveda le prvo javljanje. Vtisov smo prinesli ogromno, napisanega bo še mnogo. Mislim, da lahko rečem v imenu vseh - imeli smo se fino, fajn!
Kaj takega pa bi potrebovali tudi še v današnjih časih!