Pa smo spet nazaj.
Doma.
Ni kaj dosti trajalo, pa se nam je vseeno zdelo, da smo od doma pol življenja. Se nam pač tudi na morju veliko dogaja... Vedno neka presenečenja, ki skrbijo za to, da nam ni dolgčas in da čas pre-hitro mineva.
Od knjig, ki sem jih vzel s seboj, sem prebral 0 strani. Z besedo: nič strani.
Kar naprej se mi je zdelo, da se nam nekam mudi. No, takrat, ko smo pa sklenili, da en cel dan ne gremo nikamor, smo bili pa sitni ko strela...
Taki smo, kar naprej je treba bit v pogonu. Še posebej, če greš kam daleč, bi potem rad izkoristil čas v celoti!
Črna Gora je res lepa, vendar nam (in njim) letos ni služilo vreme. Sfižilo nam je kar nekaj stvari, ki smo jih morali pustiti za drugič. Letos je namreč MNE mnogo bolj zelena, kot je naša dežela. Sama voda, blato in dež. In malce sonca, ravno tam, kjer imamo mi svoj šotor...
Pravzaprav smo lahko povsem zadovoljni. In tudi smo!
389 slik, 2.290 km, polno vtisov, nekaj dobrih štorij, par malih črnih otrok, veliko komarjevih pikov, burekov do grla, neskončne kilometre ovinkastih cest, vse to in še več, smo prinesli domov. Le enega otroka smo vrgli ven kar sredi Bele Krajine, naj uživa še naslednjih deset dni.
Vpiši se