Ja, danes je šel pa tudi Wega z nama na Kamniško sedlo! Juhej!
Vremenski obeti niso bili prav nič dobri, ampak mi se nismo dali. Saj ne moreš prej vedet, dokler ne greš, ni res? In smo kar morali it! Ob šestih zjutraj smo krenili, zgledalo pa je vse skupaj bolj ubogo. Vreme, mislim! Oblaki, pa vendar sem in tja malce sončka!
Gremo malo naprej, potem bomo pa videli! Najprej do žičnice, potem do Klina, potem do Pastircev in če bo... pa še do konca.
Nato so nam direkt pred nosom kočo zaprli. Prišla je Lada Niva, ven je stopil stric in tablo Odprto, zamenjal s tablo Zaprto. Eh... No, s temi tablami se je potem še veliko dogajalo, bo potreben kar poseben post, saj s(m)o vsi motovili in bili žrtve zarote!
Prvi adrenalin je popustil, ko sem videl, da je snežišče spodaj že majhno. Me je že prav dobro strah grabil! Pa sreča ni bilo več nevarno.
Pri studencu si seveda ne morem kaj, da ne bi slikal ostenja Brane. Preprosto ne gre. Enkrat v soncu, drugič v megli, tretjič takole v oblakih. Srce pač zaigra, ko vidi skale in take stvari je nujno slikat!
No, pri Pastircih smo se potem odločali za naprej. Pa ni bilo nič hudega, le slutnja na veliko vetra je bila, ker je gor, pod steno, prav fino vse bučalo. Pri nas je bilo še mirno, se je pa vidilo zgoraj, da vse migeta v vetru. Seveda pametne buče ne odnehajo kar tako!
Ja, gor se je potem izkazalo, da res piha, kot za stavo! Koča pa je bila tudi res zaprta, mi pa vsi nesrečni si želimo kaj toplega!
Tudi kakšen rumček bi prišel prav, danes nimamo prav nič s seboj, ker smo računali na kočo... Pa nič. Megla se je vlekla, oziroma šibala, ker je pihalo za stavo. O razgledu ne bi govoril.
Še sreča pa, da je odprta zimska soba, da smo se lahko vsaj lepo preoblekli,
pomalicali in se spraševali, kako lahko v takem spiš. Zaradi priprtega okna je namreč bučalo ko zmešano. Poleg vse vlage... itd. Ko si zmatran in moraš spat, najbrž ne daš veliko na to, ali je pospravljeno ali ne, anede?
Malo smo se še skrivali v sobi, še en je celo prišel za nami gor!,
potem je pa že bilo treba iti dol! Ko je približno ne tejle višini veter ponehal, pa je postalo tako lepo, da sem kar vriskal in se spet obnašal kot malo dete.
Sem samo čakal, kdaj bom odletel!
Vrečo smo tokrat vzeli s seboj in se nisem "le" jajcal.
Navzdol smo srečali še nekaj ljudi, cela štorija z odprtostjo hiše je bila še vmes, nekih petnajst se nas je nabralo. Vmes smo srečali še škrata, do tega zaključka smo prišli vsi skupaj, saj nikakor ni spadal tja, kjer smo ga srečali! Poleg tega me je še na hitro prestrašil in skoraj povzročil paniko, tako, da sem ga še klel nekaj časa.
Na tej sliki naprimer zaskrbljeno pogledujem ali mi bo padlo drevo na glavo ali ne! Seveda sem Radota in Heleno obtožil, da se delata norca iz mene, za vse skupaj pa je bil kriv škrat!
Tale kup pa še ni prišel gor. Do takrat bo najbrž gor še malce mraz! Se pa lepo vidi, da je bil tukaj že sonček, ko smo bili že skoraj v dolini!
V Kamniški Bistrici pa - razen ene kolesarske skupine - skoraj nobenega kolesarja! N-E-V-E-R-J-E-T-N-O! Celo domov sem lahko odpeljal, ne da bi se jim moral kar naprej izogibat. Prava milina.
Je pa pogled nazaj v hribe kazal povsem drugačno podobno, kot sonček v dolini!
Ni kaj, dobri smo bili! Še posebej čestitke Radotu, ki je hodil, kot da vsak dan hodi v planine. Heleni je danes šlo super, meni pa se je zdelo, kot da hitimo in drvimo, a na koncu je bil rezultat skoraj povsem enak prejšnjič.
Smo pa po dolgem času ogromne količine kozorogov danes srečali tudi gamse! Se je poznalo, da smo bili prvi in da je bilo gor malo ljudi.
2:30 gor, 2:12 dol.
Vpiši se