Če smo par ur na istem mestu, nas že vse srbi.
Največ smo zdržali enkrat celih pet dni v Piranu. Ker smo imeli najeto hiško... Aja, ne, pa enkrat celih deset dni na Pašmanu! Ojej. Saj je bilo luštno, po eni strani, po drugi pa...
Ne, tri dni je nekakšen maksimum. Več ne gre in vedno slabše je - vedno manj časa zdržimo! Pa nismo kakšni aktivisti, ki bi kar naprej morali kaj počet, nikakor! Ampak na enem mestu pa tudi ne zdržimo prav dolgo.
Zato so prvomajske počitnice prav ok. Ker je tri dni morja povsem dovolj. Hm, al smo bili štiri dni dol???
Raziskovali smo plaže in jih tudi vse zmetali v morje. Tako, da vam je brezveze it na morje, ker plaž več ni!
Raziskovali smo Pulo. Med dežjem kar tako, povprek,
kakor je prišlo!
Jedli slanike, se drli sredi morja kar so nam dala pljuča,
in srečali krtinskega mačka. Ali vsaj njegovega brata dvojčka.
Enkrat je en tekel čez Kamenjak, drugič drugi, ena celo dvakrat. Zato smo jo potem morali še vsi štirje mahniti čez cel polotok, zakaj bi otroke prikrajšali za kaj takega!
Sploh ni tako malo, v teku je bilo deset kilometrov, vendar sem tekel po sredini, po cesti. Za pot smo si pa vzeli malo bolj okoliške potke, tiste brez avtov.
Pa smo vseeno prišli čisto do konca!
Otroka sta se prav dobro držala, sicer pa jima ni bilo prav nič dolgčas, saj smo kar naprej nekaj raziskovali. Le nazaj grede smo malo večkrat počivali.
Zadnji kilometer pa je že šel na sladoled,
kar pa sta si pošteno zaslužila! Pravzaprav nisva slišala niti malo pritoževanja.
Nekje na sredi hriba je padla ideja, da bi šli letos v Črno goro. Mater, zakaj pa ne?! Vsaj ne bo potrebno biti pri miru niti en dan!
Vpiši se