Trma je ena velika stvar.
In tudi ena veliko je*ena stvar.
Ah.
Spet sem se spravil tečt. Jasno, počasi bi bil že čas, drugače bo vse skupaj bolj ubogo, stave bodo izgubljene, obljube prelomljene. To pa ne gre tako preprosto.
Zato sem se spokal ven. Na srečo nisem vedel, kaj me čaka in sem začel lepo počasi. Je kar šlo. Prvih petsto metrov.
Prvič sem zdržal kilometer in pol. Potem so mi goleni skoraj odstopile. Pa sem malo hodil, malo tekel, veliko tulil in se drl. Še dobro, da tečem tam za krajem, le jaz in avtocesta, kdo me bo pa slišal! Ampak nisem odnehal. Ne, ni šans. Naj grejo noge v tri krasne, briga me! Naj vse skupaj razpade, naj mišice odpovejo, plazil se bom naprej, če bo potrebno!
Po štirih kmjih sem imel že solze na očeh, goleni so pekle, mišice so dobesedno delale prsk, prsk, kot da bi se zapletle in bi se drgnile ena ob drugo. In to mišice, za katere nisem vedel, da jih imam! Peklo, bolelo, razjedalo...
Vse naenkrat.
Gor v hrib je šlo malo lažje, sicer nič manj ni bolelo, le še z dihanjem sem se moral matrati, pa sem malo pozabil na tegobe. Komaj, komaj sem prišel do polovice poti. Res komaj!
Na klopco sem se usedel, se sezul, se masiral in tarnal. In tam, na tisti klopci, sem sklenil pomembno zadevo:
nikoli več ne bom tekel. Briga me. Nič se mi ni treba matrat kot norcu, kot totalnemu cepcu! Zakaj? Čemu? Da bom fit? Da bom lažji? Da bom bolj zdrav? Ma, naj gre vse v tri krasne! Saj bom crknil od vsega hudega... NE! Reci NE matrariji!
Ves pomirjen in vesel, da sem zadevo rešil, sem se lepo počasi obul, fotografiral jezero:
in v lahnem drncu odtekel domov.
?
WTF?
?
Nič, prav nič narobe! Nič! Vse v najlepšem redu! Prav lepo sem odtekel. Še celo domov nisem hotel, ampak bi kar tekel! No, ko sem enkrat že zavil po daljšnici in ko sem hotel vse skupaj podaljšat še skozi Dolenjo Vas, se mi je pa zazdelo, da trma in evforija ne gresta ravno skupaj in sem jo raje mahnil direktno do doma.
In kaj je bilo zdaj vse to? Čemu vse te peripetije, ki se kar naenkrat čudežno izgubijo? Zakaj nekaj boli, potem pa kar neha? Boli le zaradi lepšega? Kaj, če bi se res poškodoval, ali pa to sploh ni možno? Sem le prehitro začel? Ah, milijone vprašanj se podi po moji glavi, a se mi niti ne da na njih odgovarjat. Prav fino je tečt, briga me.
Seveda sem svojo besedo, dano na klopci, požrl. Mimogrede. Toliko o načelnosti...
11,08km, 1:28:32, 7:59/km, 1014kCal, 154/181. Rezultat je porazen, jasno. Prvi km je bil 6:44, naslednji pa že 9:37! Zadnji kilometri pa so šli vedno bolje: 7:45, 7:13, 6:56, 4:39. Sem malo pohitel, ko pa sem prej hodil...
Dobra plat pa se najde tudi tu. Tega rezultata ne bo težko presežti, to je sigurno!
Vpiši se