Krive cevi

by piskec 9. februar 2009 14:09

Strašansko jih imam rad, čeprav mi delajo en kup težav.

Ampak jih imam vseeno zelo, zelo, zelo rad.

Največji problem je, da sem in tja kakšno zimo preprosto spustim in pozabim na krvavice. Ne moreš verjet. In potem se spomladi tepem po glavi, kako nisem to zimo nobene krvavice pojedel... Hm.

Tako sva zdaj sklenila, da naveževa stike tukajle naokrog, po naših vaseh. Ko malo podrezaš, potem šele vidiš, da vsak ta drugi dela svoje krvavice. Da ne govorimo o gostilnah, pri vsaki imajo svoje. In nekatere so prav božanske!

Jaz imam to dobro navado, da se nikoli ne spomnim, katere so dobre in katere so slabe. Najbrž ne zato, ker se ne bi spomnil, ampak preprosto zato, ker so mi vedno dobre.  In pravzaprav mi je čisto vseeno s kje so, do zdaj nisem še nikoli slabih jedel.

A sem že povedal, da jih imam zelo, zelo, zelo rad? Nisem? No, zelo, zelo, zelo rad jih jem.

Tele so zmrznjene, svežih ni bilo, jaz pa lačen krvavic. Dobil jih pri Sokliču, direktno s treninga z Murovice sva prišla s krvavicami v roki domov.

A ni to super?

Tags:

Nova Republika

by piskec 8. februar 2009 18:02

Včeraj sem šel iskat pozabljeno kapo, pa sem padel ravno na sredo ustanovitve nove republike.

Ravno toliko, da sem videl postavljanje Strička in predajanje ključa.

Zdaj bo treba s potnim listom v vrtec. So pa zakoni zato bolj fajni.

Škoda, ko je bil tak deževen, siv dan...

Tags:

Megla in dež

by piskec 7. februar 2009 17:06

Danes ni bilo vreme prav nič prijetno.

Ampak to naju ne moti. Zase vem, da sem nadvse zadovoljen! Zjutraj lepo vstat in rintat gor v hrib. Pa čeprav dežuje, pa čeprav padajo prekle, pa čeprav je dež. Ja, nisem si mislil, da mi bo kaj takega všeč. Nikoli.

A tako je življenje, vedno nekaj novega, kaj? Bom počival, ko bom star...

Megla in dež spodaj. Na vrhu se je celo nekaj zjasnilo in enkrat se je pokazal celo obris sončka. Ah.

Vedno bolj šibava, kar je seveda za pričakovat! Lepo je videt, da napreduješ in vse, kar je več, kot prejšnjič, je skoraj že poraz. No, takega mišljenja se bom moral odvadit, v nedogled pač ne bo šlo bolje, anede?

Pozvonil pa sem. Za naju. Za nas. Za vse.

10,51km, 2:03:40, 771kCal, 143/171, 435 vm, 1:09:48 gor, 53:52 dol. Prav luštno, čeprav je malo za vrat teklo...

 

Tags:

pr norch

Vozički

by piskec 6. februar 2009 10:21

Voziček v trgovini je uporabna stvar.

Pravzaprav brez njega sploh nimam kaj početi v trgovini. Ker nas je veliko, je tudi artiklov vedno veliko. Bolj težko jih je potem nosit, jih je mnogo bolje peljat. Z vozičkom, seveda.

Vozički so čisto ok, če odmislimo, da so štorasti, težko vodljivi in da si jih kar naprej butam v noge. Pridejo prav in to še še kako prav, zato jim napake večinoma odpuščam.

Bolj zanimivo pa je, kako ljudje pospravljajo vozičke.

Na sliki je vidno, da si je zadnjih šest ljudi, ki je vrnilo vozičke, prišparalo v povprečju (prvi manj, zadnji že veliko več!) 5,34m hoje! Kakšna funkcionalnost in kakšna poza: "mene že nau noben jebu, da morm hodt 5 metrov dl"!

Pa saj najbrž vsi vemo, da se potem tak trend nadaljuje in da se vrsta, ki je že daljša, pač daljša, dokler gre. Do konca. Avti potem veselo vozijo naokoli, vozniki se jezijo, a na koncu naredijo povsem enako - voziček spravijo v ta dolgo vrsto.

Ta kratka vrsta pa ta čas sameva, kot da bi bila kužna. Pa sem šel preverit, ker sem sam voziček spravil v ta kratko! Čisto nič ni bilo narobe s tisto vrsto, nič pokvarjenega ali čudnega, da bi *morali* spravljat vozičke v ta-dolgo. Spravljali so jih tja zato, ker so jih že drugi prej spravljali tja. Dolžina vrste je pri tem najboljše merilo, anede?!

Ne vem, jaz se trudim z vozički ravnat dobro in lepo. Ne puščam jih tam, kjer mi od riti padejo, pa če imajo evro noter ali ne. Odpeljem jih s parkirišča, pa čeprav se moram zato malo sprehodit. In pri spravljanju uporabim en mali delček svojih možganov. Čisto tako, zaradi lepšega, če že ne zaradi česa drugega.

Saj za voziček je en mali delček povsem dovolj.

 

Tags:

Nevarno!

by piskec 5. februar 2009 16:58

Tole kolesarko poznamo vsi v Krtini in bližnji okolici.

Vsaj tisti, ki se vozimo zjutraj v službe, vrtce in podobno.

Skoraj vsak od nas jo je že kdaj - skoraj - podrl. Ker ženska je žilava. Petek, svetek, kadarkoli. Ko padajo prekle, ko dežuje, lije kot iz škafa, ko sneži, ko... Vedno na biciklu. Na biciklu, z otroškim sedežem zadaj. V nasprotno smer, kot kakšen pešec. 

Do Želodnika še gre, ker je vsaj cesta razširjena in ima neke vrste "pločnik". A od Želodnika naprej ni ničesar več. Ne pešec, še manj pa kolesar, se nima kam umaknit. Nima, ni prostora. Pa še cesta je taka fina, ravna, domača, z omejitvijo 90. Ljudje letijo, tudi v dežju.

Pa brez kakšne luči. Lučke. Svetilke. Odbojnega stekla. Morda ga celo ima, a se prav nič ne vidi. In res, enkrat sem jo - v nalivu ko je lilo kot sodnega dne - skoraj zbil. Kar naenkrat se je pojavila ob cesti, njena postava se je kar naenkrat prebila iz teme. Hop, pa je bila tam!

Pravzaprav je bila posredi le sreča, da je nisem zbil, saj nisem niti reagiral.

Evo, zadnjič, med hudim sneženjem, je bila seveda tam. Pa kaj, če je deset, petnajst cm snega ob cesti! Le da se tokrat ni peljala, temveč je kolo potiskala.

Nisem mogel drugega, kot da sem jo slikal...

Super. Saj verjamem, da je nuja, da ljudje v nekaterih primerih ne morejo drugače, a vsakodnevno nošenje glave na prodaj je pa vseeno preveč. Če nekaj iščeš, v veliko primerih to tudi najdeš.

Jaz je ne bi zavaroval v nobenem primeru.

Tags:

Samotna nočna gaz

by piskec 4. februar 2009 09:34

Včasih pridejo dnevi, ko človek malce ponori. Ko narediš kaj norega, čeprav si ti sploh ne zdi, da bi bil nor. No, za nekatere tudi nisi (ker so bolj nori od tebe), ampak tako, eno majčkeno, bolj zase, pa si nor.

Saj sem samo hotel na trening. Prav nič takega. Pa še vesel sem bil - bom šel sam in bom lahko šibal in končno bom lahko videl, kaj zmorem in kako sem hiter!

Samo na sneg sem pozabil.

Na 30-40cm snega. Čist pozabil. Izpuhtel je, se stalil.

Kar je rezultiralo v tem, da nisem bil hiter! Kako le, če pa sem moral gazit kot nor. Kot ratrak, traktor sem enakomerno rinil v hrib, v noči, sam, samcat.

Le samotno gaz - prvo seveda! - sem delal. Do vrha sem moral zgazit, hudirja. In to sploh ni tako enostavno, kar sem spoznal po času in po tem, koliko sem bil zmatran, ko sem prišel domov.

Sredi poti - po križišču - so sicer bile stopinje in sem bil vesel, da mi ne bo treba kar naprej iskati. Mnogo lažje je v pol-mesečini le slediti, kot pa kar naprej iskati pot. Za gazit pa ni bilo nič drugače...

Dokler sledi niso - sicer res skoraj pod vrhom - skrenile nekam pošrek v gozd. WTF? Kaj pa je zdaj to? Je imel tisti pred mano dovolj vsega in se mu je zmešalo? Pa sem stopinje le malo bolj pogledal, hej, saj to sploh ni bil dvonogec! Heh, sledil sem bogve kakšnemu srnjaku, jelenu, nekaj velikega je moralo bit, ker je delalo prav čudne stopinje, ki v visokem snegu zgledajo popolnoma drugačne! Še dobro, da je žival dober del hodila po poti! Bogve kje bi lahko že zavila s pravi poti, jaz pa za njo...

Začel sem seveda pozno, po službi, pa potem preden se človek zrihta in hop, je bila ura že skoraj pol šestih. Takole nekako:

Tukaj se je še kar dobro videlo, sneg pa popolnoma bel in neomadeževan. Le veliko ga je bilo in vsi kupčki in dolince dobijo enako obliko zato zna bit včasih malo zoprno. Še posebno če gaziš.

Gor na vrhu sem pozvonil, malo za vse ostale, veliko pa zase. Priznam, da me je bilo kar malce strah in sem sem in tja kar malo okrog svetil. Kakor je gozd v drugih letnih časih tako živ in glasen, je bil tokrat popolnoma tih. Popolnoma tih! Le mene se je slišalo tisoče kilometrov daleč... Vsaj tako se mi je zdelo. Vsi ostali zvoki pa zadušeni v mehkem snegu. In ko rintaš v hrib, zadihan do konca, nič ne vidiš, se ti začnejo v glavi rojevati čudne misli. Pa si hitro mrzel in kmalu začneš pogledovati naokrog. Saj ne, da bi se medveda bal - najbrž bi se ob bolj mene, ampak dovolj bi bilo, da bi me kaj presenetilo, pa bi se najbrž kar usedel dol...

Pa je bila ura 18-19h, nič prav daleč od naselij, a kot da bi bil v popolnoma drugem svetu! Sveže zapadli sneg, malce megle, visoka oblačnost, luna v oblakih ter globoka tema, vse to je dajalo pridih neresničnosti. Nobenega glasu nikjer, nič iz doline, nič iz gozda. Še dežja, ki je padal, se ni slišalo! En popolnoma velik, ogromen nič. In jaz. Sam.

Gor sem prišel utrujen, kot že dolgo ne. In žejen! Mater, žejen! Okoli mene pa na tone vode, jaz pa mnogo bolj žejen, kot zadnjič, ko ni bilo nikjer nič snega, ne dežja! Oh, koliko snega sem pojedel, pravzaprav sem ga jedel kar celo pot do dol.

Dol ni bilo prav nič lažje kot gor. Tekel sem lahko le na spluženi cesti, pri gaženju pa tek tudi po strmih pobočjih ni šel. Ga je bilo preveč. Ali si moral dvigovati noge (pre)visoko, ali pa si jih moral vleči z veliko dodatne energije, da si odmetaval še sneg. In kmalu ni šlo več, so bile noge povsem utrujene.

A ko sem prišel domov, sem bil ponosen nase, kot že dolgo ne. Tako blizu, tako nekaj navadnega, običajnega, pa se lahko spremeni v prekrasno doživetje! Pred nosom. Nikamor daleč ni potrebno it.

Premočen kot pes, sem užival kot strela!

10,51km, 2:17:25, 795kCal, 169/186, 435 vm, 1:18:37 gor, 58:47 dol. Enkratno. Gaz, tema, tišina, samota.

 

Tags:

pr norch

Uro pred Uro

by piskec 3. februar 2009 10:22

Jaz radio v avtu trpim le, če predvaja glasbo. Čim začnejo govorit, grem na drugo postajo. Brez pardona, skoraj.

Sem poskušal z vsem bogom, mp3-ji, cdji, izmenjevalci, a sem se vsega naveličal. Take naključnosti, kot je živ program radia, ne najdeš nikjer. Na žalost pa pašejo govorjenja potem zraven. S čimer se moraš potem borit kot nor.

A se ne da naredit radia, ki bo prepoznaval govor in reklame in premaknil sam na drugo postajo? To bi jaz takoj imel.

Čeprav je v teh časih to težko. Ker kar naprej nekaj govorijo. Vsi. Eden čez drugega. Nagradno bebave igre. Razdajanje denarja. Šale za jokat. Infantilizmi.

Eh, saj je bolje, da se sploh ne sekiram.

Eni najbolj norih so pa novičarji. Najprej so začenjali ob polni uri. Potem pet do. Potem deset do. Pa nekateri petnajst do. Pa ob pol.

ČEMU hudiča??? In kaj naj bi to sploh pomenilo?

Zakaj ne začnejo kar polno uro pred? Naprimer ob 7h bi imeli novice za ob 8h! Ta prvi bi bili, čisto in totalno prvi! Kako, da se ni še nihče tega spomnil?

Enkrat bom cel tist bedast radio ven iz avta šuknil. Si bom raj sam žvižgal. Bo boljš za živce.

Tags:

Sagem

by piskec 2. februar 2009 10:05

Sagem, IAD81 HD.

Kaj naj z njim počnem? SiOL mi ga je pustil, jaz pa nimam kam z njim. Pa se mi zdi tako žalostno, da bi ga stran vrgel. Saj je ja ena fina naprava, no!

Saj nekaj zna, pravzaprav je tak dober predvajalnik, le nastavit bi ga moral znat. Da bi naprimer pobiral vsebine s kakšnega drugega naslova, kot jih zdaj. Ali pa kaj podobnega.

Kolikor si jaz predstavljam, bi moral biti čisto spodoben mrežni predvajalnik, anede? A ima kdo pojma, kako priti gor, kako kakšno stvar nastaviti? S katerimi strežniki deluje itd., itd., itd.?

A da bi ga prodal? A take stvari kdo kupi? A ga ne daje Siol (skoraj) zastonj?

Jah, meni ga je kar škoda. Že zdaj se je cel mesec valjal pred ogledalom, počasi bo skrajni čas, da gre nekam drugam, drugače mi ga vržejo v smeti.

Tags:

tehnika

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS