Tole kolesarko poznamo vsi v Krtini in bližnji okolici.
Vsaj tisti, ki se vozimo zjutraj v službe, vrtce in podobno.
Skoraj vsak od nas jo je že kdaj - skoraj - podrl. Ker ženska je žilava. Petek, svetek, kadarkoli. Ko padajo prekle, ko dežuje, lije kot iz škafa, ko sneži, ko... Vedno na biciklu. Na biciklu, z otroškim sedežem zadaj. V nasprotno smer, kot kakšen pešec.
Do Želodnika še gre, ker je vsaj cesta razširjena in ima neke vrste "pločnik". A od Želodnika naprej ni ničesar več. Ne pešec, še manj pa kolesar, se nima kam umaknit. Nima, ni prostora. Pa še cesta je taka fina, ravna, domača, z omejitvijo 90. Ljudje letijo, tudi v dežju.
Pa brez kakšne luči. Lučke. Svetilke. Odbojnega stekla. Morda ga celo ima, a se prav nič ne vidi. In res, enkrat sem jo - v nalivu ko je lilo kot sodnega dne - skoraj zbil. Kar naenkrat se je pojavila ob cesti, njena postava se je kar naenkrat prebila iz teme. Hop, pa je bila tam!
Pravzaprav je bila posredi le sreča, da je nisem zbil, saj nisem niti reagiral.
Evo, zadnjič, med hudim sneženjem, je bila seveda tam. Pa kaj, če je deset, petnajst cm snega ob cesti! Le da se tokrat ni peljala, temveč je kolo potiskala.
Nisem mogel drugega, kot da sem jo slikal...
Super. Saj verjamem, da je nuja, da ljudje v nekaterih primerih ne morejo drugače, a vsakodnevno nošenje glave na prodaj je pa vseeno preveč. Če nekaj iščeš, v veliko primerih to tudi najdeš.
Jaz je ne bi zavaroval v nobenem primeru.
Vpiši se