Vedno več

Ah, vedno več se nas zbere. Kar je dobro. Zelo dobro.

Tokrat so šli tudi otroci, zato so nekateri šli bolj počasi. Eni pa smo malo pošibali.

Ker je bil lep dan, nič ni pihalo, zgodnji pa smo še vedno bili, smo šli pa še malce naokrog. Kaj pa otroci vedo, kaj je utrujenost!

8,68km, 2:09:32, 623kCal, 138/181, 540vm, 0:40:44 gor na Primoža, 0:48:27 pa dol. Ostalo pa gor in dol, levo in desno. Trije (pravzaprav štirje) fantje smo kar pohiteli gor. Seveda nihče ni hotel rečt: dejmo jt bl počas. Pa smo šli kar hitro gor. Dol pa z otroci, bolj počasi, čeprav sva s tamaučkom na koncu letela čez korenine, da se je kar kadilo! Florenca fiorentinis je pa itak kar naprej po bližnjicah sekala...

Sem se pa danes malo zamislil.

Sem šel nekaj iskat. Pa sem seveda tudi našel. Naprimer, koliko rabijo ljudje do Primoža. Pa sem šel še naprej, pa videl koliko ljudje hodijo. Pa kje hodijo. Pa kam, kje, kako, koliko hodijo...

... in sem povsem zafrustriran...

Saj ne, da ne bi vedel, da se tega ne bi zavedal. Ampak... ena taka veeeeelika luknja je. Ogromna. Pre-ogromna, da bi jo lahko čisto enostavno požrl. Ker, tudi če nočem, začnem premišljevat: dol s Primoža tečem (t.e.č.e.m.!) deset (10) minut dlje, kot rabijo dobri tekači gor (GOR).

Kaj sploh, hudirja, delam?

Ma, naj danes ostane le pri vprašanju! Nisem ravno razpoložen, da bi sam sebe matral še bolj, kot se že. Saj človek ve, da je slab, le tista dokončnost in tisti presneto velik razkorak je prevelik, da bi sploh lahko doumel lastne okvirje te "slabosti". Hudič je tudi v tem, ker prav nič ne kaže, da bom kdaj sploh prestopil ta prag "slabosti"...

Ma ja, ena cela jeba.