Jamr za vzpodbudo

Priznam, da res rad jamram.

Vseeno mislim, da ne jamram toliko, da grem vsem na živce. Imam tudi le občasne napade jamranja, ampak zato takrat nadoknadim in jamram po pol ure skupaj. Jamram.

A vse skupaj ima nek namen. Ne jamram zaradi samega jamranja ali zaradi tega, da bi mi bilo to fino, ne! Jamram pravzaprav za vzpodbudo! Vzpodbudo samemu sebi - toliko časa jamram, dokler ne grem sam sebi presneto na živce in moram kaj narediti, da ne bi več jamral. Kar ponavadi pomeni, da se vzamem tako ali drugače v roke in kaj naredim.

Torej ima jamranje neko določeno pozitivno vrednost.

Zdaj, ko sem opravičil vse, kar sem včeraj pojamral, pa lahko grem naprej! Kakor je tudi Maša čisto pravilno ugotovila...

V soboto grem spet kam, petek nikoli ni časa, četrtek dajemo kri, sreda... sreda je bedna, torej ostane le torek! In sem moral it v torek, čeprav se mi res ni nikamor dalo. A me je kar držalo, bogve zakaj, na koncu sem se pa še malo presenetil, in sem kar spokal in šel.

Takoj po službi. Sončka je še nekaj bilo, ravno je zahajal.

Na Murovico sem prišel ravno v trenutku, da se je še nekaj malega videlo. Torej do gor sploh nisem več svetilke rabil.

Bilo je celo tako svetlo, da sem se lahko še vpisal. Nekaj časa sem premišljeval in na koncu le sklenil, da bi se pa lahko vpisoval, če že hodim naokoli, anede? Čemu so potem knjige, če jih niti ne povoham? Sicer sem zdaj že nekajkrat bil, a škode res ni prav nobene!

Za dol pa sem svetilko že rabil. Brez nje bi bilo pa težko. No, težko je tudi z njo, ker itak nič ne vidim. Mrak je zame še mnoooogo slabši, kot tema. Upam si celo trditi, da v temi mnogo bolje vidim, kot ravno v mraku! Takrat se mi izgubi vsa globinska ostrina, vse se nekako zamegli in nič več ne vidim. No, če temu dodam še solzenje oči, ko tako šibam dol... je pravo čudo, da nisem vsaj parkrat dobro pogrnil! Pa nisem!

In zakaj danes tole pišem, zakaj danes toliko boljše volje kot včeraj?

Rezultat, rezultat! Ah, to pa je bilo povsem nekaj drugega! And now something completely different, bi rekel Monty. No, da ne bom spet segal po zvezdah - rezultat je zame dooooober, za ostale ne, ampak najbolj me briga zame, saj je to jasno, anede?

Gor sem namreč rabil manj, kot sem včasih rabil dol! Ha! A vidiš, dvomljivec?! Tudi tebi se to lahko zgodi? Da sam sebe postaviš naokoli! In dan je bil rešen...

Res pa je, da sem se kar potrudil! Nič lenarjenja, sem kar dobro izkoristil vsako ravnino. Nič zabušavanja in oddihovanja! Go, Go, Go!

10,39km, 1:33:15, 876kCal, 165/178, 440vm, 0:54:48 gor, 0:38:27 dol. Kar za pol ure izboljšan rezultat! Za 14 minut gor in za 16 minut dol boljši! Huh. Sem pa res tekel in tekel, kjer se je le dalo. Dol sploh, skoraj celo pot, le en košček - čez Trojico - je ostal nepretečen.

Zdaj sem lahko pomirjen. Rezultata pa tudi ne bom napadal, ker sigurno nekaj časa ne bo imelo smisla. Preden bom od tegale hitrejši... huh, bo še minilo nekaj časa. Dober dan je bil torek, so doma kar gledali, ko sem stopil skozi vrata. So vsi mislili, da sem jo stegnil na pivo, Murovico pa pustil vnemar!

Japajade!