Preživel

by piskec 14. december 2007 21:02

Sicer komaj, ampak sem.

Novega mesta imam dovolj za nekaj časa. Sploh sem sklenil, da se kar nekaj časa ne bom vozil v tisto smer. Mi gre na živac. Pa še vsi tisti kombiji...

Sicer pa ni problem v delu, problem je v meni. Jasno, ne? Problem je, ker me zadeva zanima in namesto, da bi vse skupaj vzel le kot navadno delo, odrajtal svoje in šel naprej, mene prime in me Zanima. Z veliko začetnico. In se spuščam v podrobnosti. In filozofiram. In dajem notri sebe. In domov hodim z glavo, ki jo komaj spravim skozi vrata.

Pa ne vem ali ima kak smisel.

Po drugi strani pa sem presneto zadovoljen. Spoznal sem nekaj presneto dobrih ljudi, nekaj presneto dobrih strokovnjakov in pri vsem sem se presneto veliko naučil. Pa še presneto zaslužil.

In mi je zanimivo - zdaj ko sem čisto izmučen in samo še čakam, da padem spat -, da sem nadvse zadovoljen. Da mi je uspelo in da je šlo pravzaprav brez problemov. Nisem stisnil repa med noge, suvereno sem se držal ves čas. Nihče me ni izkoristil, izrabil ali kakorkoli obrnil.

S takimi stvarmi mi potem raste zaupanje. Morda pa res nekaj stvari vem. Morda pa res...

Sem in tja je dobro primerjati svoje znanje. In videti kje je tvoje mesto. V mojih letih in mojem fohu lahko hitro zaspiš in te čas povozi.

No, se še držim. Kar v redu, fant.

Trenutki, ko sem ponosen sam nase, so redki, a zato toliko bolj slastni.

Tags:

Beli kombiji

by piskec 13. december 2007 18:15

Beli kombiji so povsod.

Zjutraj se prebudijo okoli štirih in se načrtno razlijejo po cestah.

Ni jih lahko opaziti, a pozorno oko jih ujame na milijone.

Do sedmih se prevažajo gor in dol, a potem skrivnostno izginejo za par ur.

Nato pa spet odidejo na ulice, vozit in preganjat vse ostale nesrečne voznike.

Lahko jih srečate kjerkoli, na dvorišču, na cesti, pred gostilno, na avtocesti, v hribih, pred trgovino... povsod.

Le pozorni morate bit.

V tisočih oblikah so, skupno imajo le to, da so beli. In da so kombiji. Kar je zelo podobno besedi zombi. Kombi - zombi.

Je to res le naključje?

Nekateri se namreč dobro skrivajo, izogibajo očesu, kot, da jih je sram. Nočejo biti opaženi? Nočejo, da vemo, da so vsepovsod?

Nekateri se plazijo 60 po avtocesti, nekatere opaziš le kot zmazek na svoji levi, ko je že zdavnaj prepozno.

Tudi če niso beli, verjemite... Natanko taki so kot beli kombiji, le barva je drugačna. Skrivači.

In glej čudo, ko pade noč, ko ura odbije sedmo ali osmo zvečer, se vsi poskrijejo. Nikjer nobenega. Zombiji?

Obstaja pa tudi podvrsta, tista najbolj prijazna, tistih se celo jaz ne bojim, tistih me ni strah, ko se pokažejo njihove luči v obsegu mojega pogleda:

Taki beli kombiji so mi všeč.

Za vse ostale milijone belih kombijev na tem svetu, pa bi zgradil poseben svet ali pa vsaj posebne ceste...

Tags:

Cel teden zamude

by piskec 12. december 2007 18:35

Mater, sem v zamudi. Tudi teh, enostavnih slik, preprosto ne morem spravit gor.

Zdajle je pa res že malo pozno, a vseeno.

Miklavž je bil tudi pri nas. Obiskal je krtinsko šolo in vse otroke, ki so prišli na Miklavžev sejem. Tudi našega tamaučka.

Sicer ni hotel nič zapet (naš tamauček, ne Miklavž) - obstal je kot vkopan -, darila je pa vseeno vzel.

Saj potem je prišel tudi k nam domov, ampak to pa že itak vsi vedo.

Pa parkeljni so tudi prišli.

Tags:

Nerodna zadeva

by piskec 10. december 2007 20:17

Zadeva je vsaj malo nerodna, če moraš vzet dopust, da greš lahko potem nekam drugam delat.

Še najmanj nerodna! Cel jajc je tole...

Kaj vse ne delamo za ljube denarčke, anede?

Ah, ta teden sem cel v Novem mestu. Prav super se je vozit gor in dol. Že po enem dnevu imam dovolj.

Pa še delo je zelo naporno. Ampak mislim, da bo šlo. Bomo že nekako.

Nekako.

 

Tags:

osebno

Vzhod in zahod

by piskec 9. december 2007 18:27

Ja, res je, samo še s kartami bom težil.

Še posebno na tak dan, ko smo se vozili malo sem in malo tja. V vse smeri, skoraj.

Ena taka lepa nedelja, ravno pravšnja za vozit.

Najprej dopoldan proti jugo zahodu, v Horjul. Seveda sem probal, kako je kaj z ljubljanskim obročem. Tja smo torej šli takole:

Kar je zneslo 44.48km in za kar smo porabili 37:41.

Nazaj grede smo šli pa okoli Lj:

za kar smo pa naredili 46.49km, ampak smo porabili "le" 33:57.

Popoldan pa še proti vzhodu, v iskanje koče, ki smo jo seveda našli. Ufff, na sanjskem mestu. Sanjska koča. Na 883 metrih, smo videli še plahte snega! Tile lovci so od hudirja, kake lepe koče imajo, jej, jej.

Nazaj seveda čez Zlato polje in čez hribe, brez veze hodit po istem, anede?

Tako, da smo se danes kar malce navozili. Ufff.

Ne vem, a se mi zdi, da sem samo jaz navdušen nad takimi slikami in grafki in prikazi. Ostalim 99,99% populacije se to ne zdi niti vznemirljivo niti pomembno.

Jaz pa uživam. Ha!

Tags:

domači kraji

Garmin Forerunner 305

by piskec 8. december 2007 22:55

Moja želja po temle Garminu je bila res velika.

Pred časom sem celo pisal uradnemu zastopniku, če mi ga dajo na test. Da sem bloger in da jim bom malo reklame naredil. Pa so me - sicer zelo prijazno - zavrnili.

Zgleda, da so imeli čisto prav. Na koncu sem ga kupil, pa tudi reklamo bom naredil. Kaj čem, nad kakšnimi stvarmi sem pač navdušen. In svoje navdušenje moram izrazit. Pa tudi, če bi bilo obratno, ne bi bilo načeloma prav nič drugače.

S stvarmi, ki jih imam, imam nek odnos. Moj blog je osebne narave in tu se ukvarjam z zadevami, ki jih opažam, izkusim in podobno. Če povem v katero gostilno sem šel jest, je to reklama? Je reklama, če opišem svoja doživetja z Garminom? Zdi se mi, da nekateri v tej smeri močno pretiravajo in vse peljejo v smer, da je *vse* reklama. Meni se ne zdi tako. Madona, saj na radiu nočejo povedat niti imen gostiln, da ne bi bila to "reklama". Čudni časi so to.

Če je to reklama, naj presodi vsak sam. Morda je, morda ni. Pravzaprav bi lahko rekel le: "couldn't care less" oz. po domače: briga me.

Tole pa je zadevščina, ki sem si jo tako močno želel in na koncu izrazil tudi močno željo vsem trem možem, ki nas obiščejo v decembru. In se je obrestovalo.

Forerunnerja ne smemo jemati kot uro, sicer to tudi je, a njegova uporabnost ni v sami uri. Že trajanje baterije, ki je deset ur, nam to nekako onemogoči. Pa tudi za na roko je kar velika, celodnevna uporaba ne bi bila ravno najbolj prijetna.

Čas je pri njem le eden od podatkov, ki jih je pač potrebno zajeti, da imamo lahko popolno sliko o svojem treningu.

Priznam, da si ga nisem želel samo za tek. Uporabimo ga lahko na mnogo različnih načinov. Eden je sigurno šport, tukaj ga bom uporabljal za tek in za bicikel. Potem za hojo v hribe. Pa kar tako. Pa za izlete z avtom. Pa... Najbrž bom pa še kaj pogruntal.

Veliko veselje imam z risanjem poti po kartah, s podatki o poti in podobno. Tu pride naprava kot naročena. Njen gps je preklemano natančen in nezahteven. Lovi skoraj povsod in tudi skoraj povsod je natančen. Edino višina ga malo vrže iz tira, a to je narava vseh gpsjev. Problem tudi od daleč ni prav enostavno rešiti, kaj šele od blizu. Če bi bila zemlja okrogla, bi še šlo, ampak takole... geoid, karkoli že to pomeni.

Zame je torej kot naročen. Pri teku mi ne bo več treba risati, meriti in iskati kart, ampak bom kar šel tečt. Kar tako. In bom lahko potem lepo vse podatke popredalčkal in obdelal. Izrisal grafe in porisal vse karte, kar jih imam. Ko bom šel z biciklom, mi ne bo treba s sabo jemat še druge naprave in potem prenašat podatkov in jih prepisovat in podobno. Ko bom šel z avtom na izlet, bom točno vedel, kje sem se vozil, kdaj in koliko hitro. Ko bom šel v hribe, bom imel celo pot prav lepo spravljeno, skupaj z vsemi kartami.

Če to ni ravno prav zame, pa nič ne rečem...

No, zadnjič sem šel na en mali tek, ravno toliko, da ga preizkusim, da si spravi par podatkov. Pa potem sem ga v službo vzel, prižganega seveda. Da sem narisal pot, narisal hitrost na karto. In se je vse izšlo.

Danes sem se bolj ukvarjal s priključki in možnostmi samega GPSja. Kaj lahko in kaj ne morem početi z njim. Za tek bo še dovolj časa, tam se bom tudi precej še namučil, preden spoznam vse prednosti in vse možnosti, ki jih nudi. Saj je navsezadnje naprava osebni trener. Me je kar malo strah, ali ga bom sploh kdaj v celoti obvladal!

Naprava ima priključno posteljico, kar je malce nerodno, a čisto razumljivo. Težko bi imel vmesnik v sami uri, potem bi težko govorili o kakšni vodoodpornosti.

Kontakti zgledajo v redu, bomo videli kako bo, ko bodo malo utrujeni, zarostani in ko se bo material malo utrudil in ne bo več tako lepo sedel v posteljico in nežno rekel: klack. Zaenkrat kaže dobro.

Kabel, ki si ga je Garmin izbral, je ena boljših pogruntavščin. Prevečkrat sem že videl posebne izvedbe kablov, ki jih moraš potem nositi s sabo, imaš samo enega in podobne neprijetnosti. Tako pa so izbrali standarnega. Hvala bogu.

In paše v fotoaparat in še kam. Tako imamo zdaj tri take kable. En je v službi, en doma, en pa za rezervo vedno s seboj. Težko se mi bo zgodilo, da bom ostal brez podatkov, kadar jih hočem, zaradi enega kabla. Seveda bi se lahko spomnili in posteljico naredili kar s kablom. Pa se niso. Zgleda je nekdo vseeno razmišljal.

S takim kablom lahko namreč uporabiš tudi dodatne zadevščine, ki pridejo zeeeelo prav. Naprimer tole:

Za kar sem dal enkrat enega starega jurja. Saj veste, koliko stanejo takile polnilci, tisti, ki so "kao" dovoljeni? Mnogo preveč.

Kar pomeni, da ga lahko lepo polnim na elektriko - tukaj dobiš kabel zraven, na USB in v avtu. Več pa skoraj ne rabim. S takim načinom si je Garmin najbrž naredil malo škode (ker ne proda še zraven polno pritiklin), po drugi strani pa so meni potem taki proizvodi prijazni. Uporabniku prijazni. Ker se mi zdi, da je nekdo mislil tudi name, da se mi doma ne zapleta na milijone posebnih in specialnih kablov.

Merilec srčnega utripa je enostaven in pravzaprav eleganten. Dovolj velik in dobro prilegajoč. Sicer sem ga uporabil šele enkrat, bo moral svojo obstojnost še dokazat. Predvsem me zanima, na koliko časa bom menjal baterijo. Zaenkrat torej čisto kul.

Potem sem pa danes malo bolj na programsko stran pritisnil. Najbolje je, da se čimprej spraviš na Garminovo stran in si naložiš vso novo programsko opremo. Nikoli ne veš, koliko časa ura stoji v trgovini, jaz sem napredoval za dve verziji pri uri in tri verzije pri GPS čipu. In tri verzije pri programih za obdelavo podatkov. Hm. Zdaj sem torej na GPS: v3.0 in Verziji 2.80 za uro.

Garminov training center je čisto soliden, moti me le zaprtost njihovih podatkov, nobenega pametnega izvoza v kaj drugega. In si je potem potrebno pomagati še z drugimi programi, če želiš prenesti zadeve kam drugam.

Moje potrebe so namreč približno takšne:

  • program za obdelavo podatkov o treningih,
  • prikaz podatkov na karti Slovenije,
  • prikaz podatkov v Google maps,
  • uporaba GPSja pri Oziju, Netstumbler in kakšnih drugih programih.

Prva točka je ok, dobiš zraven. Druga je že malo težja, pretvorba podatkov je malo težja, odločil sem se za GpsBabel. Zanimivo je, da ne morem pretvarjat podatkov kar med samimi podatki, ampak jih z GpsBabelom direktno poberem z ure in jih pretvorim v Oziju lastne podatke. S tem pa lahko potem rišem po karti Slo in po Google Maps.

Zadnja točka pa je malo težji zalogaj. Programi namreč večinoma pričakujejo GPS na serijskem vmesniku. Forerunner pa ima USB. Sicer Ozi nekaj podpira USB, a meni ni nič uspelo. Netstumbler pa seveda ni imel pojma o kakem USBju, program je pa tudi že par let na verziji 0.4.0 in nič ne zgleda, da bo kdaj bolje.

In potem se je začelo iskanje, ki je trajalo kar nekaj časa. Načeloma bi moral dobit virtualni serijski vmesnik, ki bi pretvarjal med usb in serijskim ter pri tem pretvarjal še garmin kode. Jah, super in enostavno, ane? Na koncu sem le našel enega, problem je le v tem, da je le 14 dni free. Upam, da ta čas najdem še kakšnega bolj free, kot samo štirinajstdni free. Program se imenuje Franson GpsGate in je pravo čudo programiranja. Pravzaprav sploh nimam pojma, kaj vse podpira in kaj vse zna, saj me je zanimalo samo pretvarjanje. In zato mi ga je malo škoda kupit, kaj čem z vsem, če ne potrebujem vse ostale navlake?

Zanimivo pri tem je, da ima tudi Garmin en tak virtualni gonilnik, a le za svoj sprejemnik GPS 18. Kar bi še šlo, če le ne bi imel naprave zakodirane prav v programski opremi. Grrr. Zakaj je temu tako, morda še razumem, ni pa to čisto pošteno. Z mojega vidika, seveda.

Ampak s tem GpsGate pa potem delata in Ozi in Netstumbler. Brez problema, takoj in zelo natančno. Se pravi, da se lahko grem z njim čisto pravi wardriving. Super. In tako so moje želje glede GPSja uslišane. Zaenkrat. Dokler se ne spomnim česa novega.

In tako zdaj skačem gor in dol po hiši in prepričujem ostale, da je že skrajni čas, da gremo kam v hribe. A zgleda, da bom moral malo več tečt, vsaj čez tole zimo...

Sicer pa se zdajle spravim še na Motionbased. Da vidim, kako to zgleda!

Tags:

tehnika

Miklavž je CAR!

by piskec 7. december 2007 13:11

Miklavž je totalen Car! Zakon! D'Best! Super! Špica!

Ma, cela štala...

Ampak car je pa čisto zares!

Upošteval je namreč mojo željo, slišal me je iz daljave, moj krik, in se nanj odzval! Zato sem mu neizmerno hvaležen.

Ampak sem moral pa takoj stvar preizkusit, kar pomeni, da sem se spet podal v mraz, pod ničlo... Pa nisem niti opazil, je bilo veselje preveliko!

No, malo sem odtekel, tako za pokušino, potem sem pa dve uri čepel za računalnikom in se čudil in probaval in delal čuda in ne-čuda. Moram enkrat malo več napisat...

Prišlo pa je ven tole:

In tole:

Pa še malo:

Ne, ne, ni še konec:

Podatkov torej za premleti kolikor hočeš! Morda jih bo pa to tudi zame dovolj, kaj? Vsaj nekaj časa bo držalo!

Se pravi:

  • v programu imam lepo vse spravljeno in prikazano, vse važne in nevažne podatke,
  • pot lahko napopam na karto Slovenije,
  • pot lahko napopam na Google Maps.

Juhej, pa smo - končno -uspeli! Seveda vse ne gre najbolj lahko, a o tem drugič. Edino, kar še ostane, je, da se ure navadim, da bom znal gledat nanjo tudi med tekom... To mi namreč še ni uspelo, preveč podatkov se pretaka povsod naokrog. Poleg tega se dajo vsi ekrani naštimat... Ufff, to bo še dela!

Če pa kdo ve, kako se znebim zamika v Google Maps (glej zadnjo sliko!), pa kar na plano z besedo! To je edino, kar še ne dela čisto prav.

In da ne bo kdo mislil, da je to samo za tek - takole se mi cjazimo v predrago službico:

Po tejle poti:

Oh, še veliko se bo pisalo o temle...

Juhu, huhu, upam, da ne bom preveč zanemarjal otrok, žene, službe in vsega ostalega. Včeraj sem jo še v posteljo vzel, hm. Pod blazino, da je kdo ne sune!

Tags:

pr norch | tehnika

Sedemnajst

by piskec 6. december 2007 17:05

Sedemnajst, sedemnajst,
mlad, perspektiven kader,
sedemnajst, sedemnajst,
namesto glave radar!

Pankrti, Sedemnajst

Včasih smo bili res perspektiven kader. Upam, da je temu tako tudi danes. Mi svoje perspektivnosti nismo ravno najbolje izkoristili, upam, da jo bodo današnje generacije bolje.

Torej, Tady... sedemnajst je pa že kar nekaj. Nekaj naredi iz teh sedemnajstih in naprej, ne kot jaz, ki se jih pravzaprav ne spomnim in so mi ušle med prsti.

Začetek je in bo težak, a verjemi, da bo šlo le na bolje!

Pri sedemnajstih moraš trpet nove recepte za torte:

Pri sedemnajstih dobivaš ultra pomembna in uporabna darila:

Pri sedemnajstih ti stari težijo in delajo govore, za katere itak ne veš, kaj hočejo povedat:

In pri sedemnajstih moraš še vedno pihat svečke, kot takrat, ko si jih imela tri:

Jah, nekatere stvari ljudje vlečemo daleč naprej. Naj ostane preteklost tudi del tebe, kljub temu, da si zazrta v prihodnost.

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS