Gredo še komu sobotna pospravljanja na živce?

Naši otroci jih imajo radi kot... japajade.

Torej, vsem tistim, ki gredo takele zadeve strahotno na živce, priporočam Zablujeno Generacijo. Tja do "Are You Nuts?" na gumbu za glasnost.

Preverjeno deluje.

Duša in telo se očistita, prostor pa prej ali slej tudi.

Tudi za starejše.

Zdaj smo pa tudi mi seven heaven. Z novim članom, majcenim in srčkanim muckom.

Puhica/Loretta/?. Ime še ni dorečeno, a kakor je pri nas v navadi, jih bo sigurno imela več.

Igrivo in, zaenkrat še, prestrašeno malo bitje. Ni čudno, ko pa šest nosov strmi vate in vsak hoče vso tvojo pozornost le zase... Čisto drugače je v velikih familijah.

Dobrodošla!

In naj ti krtinske ceste prizanesejo!

Kar nekaj časa je že, kar je izšlo glasilo naše, Krtinske šole, a šele včeraj je prišlo tako, da sva se skupaj z glasilom znašla na kavču.

Zanimivo branje, moram priznat. Narežal sem se kar dobro.

Mi je pa dala misliti rubrika "Moj oči", ki gre v stilu: "Moj očka veliko dela. Ko pride domov, gleda TV. Včasih kriči name, a ga imam zelo rad. Potem gre v gostilno."

No, ni bilo čisto tako, a jaz sem si tako predstavljal. Še malo, pa bo tudi naš tamauček take pisal v šolska glasila.

Me prav zanima, kaj bo napisal, zraven me je pa seveda strah. Le kako me on vidi? Kaj se plete po njegovi glavi in kako me sprejema?

Ah ja, karkoli bo že, bo dobro ogledalo. Ki je sicer zoprna stvar, a koristna. Bo torej treba kar lepo počakat. Še prekmalu bo tam...

S tem, ko mi je uspelo Borških 10, se seveda ne bom zadovoljil. In tudi obupal ne bom.

Čeprav je že tako kazalo. Kar štiri dni počitka! Uffa.

Zato je pa danes šlo tako, kar v redu.

6.383m, 42:30, 169/92%, 655kCal, 6:39/km.

Najprej sem ene šest kilometrov trpel, zadnjih 400m je pa šlo ko šus.

Domači mojster je včeraj tri ure zabil v bauhausu, da je nakupil deset dil in par paketov vijakov.

Ampak sem se pa vsaj naučil, kako polagat stensko stropne obloge. Vsaj zdi se mi. Kako bom pa to prenesel v prakso, bomo pa še videli. Zna biti zanimivo.

Še dobro, da me niso šuknili ven, ko sem tam hodil od police do police in nazaj in spet sem in tja. Pa vzemal in vračal nazaj, ko sem kaj bolj primernega našel. Meni bi bil tak tip sumljiv, tak, ki se šmugla okrog polic ure in ure.

Najbrž nima kakšnega velikega pomena povedat, da sem krožno žago kupil v akciji. Upam, da (me) zdrži.

Pojma nimam, kaj me je pičilo, da se bom te velike omare lotil sam. Bo pa fina protiutež digitalnemu življenju, bom vsaj nekaj naredil s svojimi rokami in v potu svojega obraza.

In potem še dolga leta prenašal kritike na ta račun...

Ma ne... verjamem, da bo čisto ok in da bo omara taka, kot se šika!

Japajade.

Jaz sem ravno ta pravi za na tekmo. Danes se bom raje držal čimdlje od Domžal.

Se mi pa zdi, da v krogu 20km okoli Domžal nastaja neko mrtvilo. Kot da nikjer nikogar več ni. Vsi se pripravljajo.

Kot izumrto.

Edino pri sosedu malo rajajo.

Me prav zanima, kako bo ob osmih. Vas duhov?

Tja do desetih, enajstih. In če Domžale zmagajo, oh, potem pa bo žur do jutra...

Zdajle imam pa res že kar nekaj časa na voljo umts, pa tudi mobilnik je pravi in zna povezovat video klice.

Poleg tega imam celo kar nekaj kolegov, ki imajo isto tako možnost. Z njimi se kar redno pogovarjam.

A dozdaj sem naredil natančno en (1) video klic! Čisto na začetku, da smo videli, kako dela.

In potem nobenega več. Hja.

Hecno, ne?

Smo se toliko navadili le na govorjenje po telefonu, da na video sploh ne pomislimo? Je predrago? Kje je težava?

Jaz preprosto na to niti ne pomislim, čeprav bi včasih prišlo čisto prav. Že za pogovarjanje potrebuješ koncentracijo, z videom pa se moraš ukvarjat še s sliko, komu se da?

Ali pa sem že prestar, da bi se navduševal nad novostmi? Telefon je telefon in tak naj ostane?

Če začnem malce sentimentalno: včasih je bilo vse tako enostavnoooooo...

Po eni strani, seveda. Po tisti strani, ko si si lahko fotografije ogledoval. Vse na papirju, vse v albumih. Sicer res velikokrat neurejeno, a vsaj v zadnjih letih analogne fotografije, so ti dali fotke v tiste male albumčke. Bolje kot nič, vsaj dogodki so bili nekako skupaj.

Sem in tja, okroglo enkrat na leto, si se razpištolil in vse skupaj uredil. Je bil potem nekaj časa mir, spet si lahko sedel na kavč, potegnil ven zaprašen album in si v miru ogledoval fotke.

Zaradi same narave filma, zaradi cene fotk in dela z vsem skupaj, fotk nisi delal v ogromnih količinah. Na dopustu nisi slikal čisto vsake cvetlice štirikrat, niti nisi zabeležil vsakega štrbunka otrok v morje. Na rojstnem dnevu nisi poslikal vsake svečke posebej, v hribih pa tudi nisi komentiral vsake stopinje.

Fotoaparata tako ali tako nisi kar naprej nosil s seboj in slikal čisto vsega, kar ti je prišlo pred oči - kot kakšen bloger.

In kako se tega lotevamo pri nas danes?

Oh, od začetka, prvi digitalec, takrat je bilo navdušenje veliko! Joj, lahko slikam, kolikor hočem! Saj ni škoda filma... Klik, klik, klik. Vsako sceno poslikam vsaj trikrat, za vsak slučaj, če bo s kakšno fotko kaj narobe. Pa da se bom lažje odločil, katera je prava.

No, priznam, da se tega še nikoli nisem odločil. Pravim si: "hm, morda pa vse prav pridejo...". In vse spravim.

In spravim, in spravim, in spravim, in tako spravljam...

Pa ta stari digitalc, pa novi, pa moj telefon, pa tvoj telefon, pa... vse skupaj nanese kar precejšnje število fotografij. Ker sem šparoven ali pa sem glede tega neodločen, fotk ne brišem, morda čez sedem let vse prav pride!

Da podkrepim s primerom: serija šestih slik s petnajstimi lisičkami še vedno dela zgago na disku. In jo bo najbrž večno, ker se ne morem odločit, katera je boljša.

V temle trenutku se je pri nas nabralo, če sem natančen, 13.132 slik, ki porabijo natančno 33.809.292.407 byte-ov.

Koristno porabljen prostor. 

Ampak spravljal bi jih lahko kar še nekaj časa, ni problema. Vse v isti koš, ko pa se koš napolni, kupiš večjega, in tako v nedogled. Včasih pa se zgodi, da me kdo vpraša: "ti, a veš tista slika, no, a veš, tista z ---- (vstavi poljubno), a kaj veš, kje je?".

Pa sem ga nasrkal!

Kako naj kaj najdem? Kako naj kaj uredim? In če sem že kdaj urejal vsaj z direktoriji, sem in tja, v pomanjkanju časa, vse vržeš v en kup. Kako naj se tega lotim, kaj naj sploh naredim? Jasno je, da se ne grem tega niti lotiti, to ne bo več trajalo dan, dva, temveč mesec, tri!

Groza.

In medtem, ko jamram, se slike kopičijo. Iz trenutka v trenutek. In da ne pozabim na filmčke...