Skywarn je sistem za obveščanje o vremenskih neprilikah in podajanje vremenskih opozoril.

Ustanovljena je tudi podružnica Skywarn.si, ki tako stopa ob bok ostalim, evropskim podružnicam.

Danes smo se domenili, da bo delovala pod okriljem ZEVSa. Kar pomeni, da me čaka veliko dela.

Veeeeeliko dela. Kar pa je pravzaprav super, ker mislim, da bo tole prav fino uspelo.

Geografska aplikacija naj bi zajemala vsa vremenska opozorila, ki jih bodo zajemali Opazovalci. Zraven bomo vtaknili še par koristnih podatkov in upali, da se bo zadeva prijela.

Kako bo pa to v resnici zgledalo, moram pa še razmislit. Okvir se že kaže, a do tja bo še dolga pot.

Skratka, navdušen sem!

V kadilski zakon se ne bi rad spuščal. Je stvar spet čisto preveč odvisna od osebnega prepričanja.

Zakoni pa so tako ali tako za to, da omejujejo. Da lahko lažje živimo skupaj, ker se sami ne znamo kontrolirat in nosit odgovornosti.

Mene prav nič ne moti, bolj se celo nagibam k temu, da mi je všeč. Zakaj pa ne? Če bi enkrat končno že nehal kadit, mi ne bi prav nič škodilo.

Že vidim, kako se bodo naših otrok otroci čudili: "A včasih so kadili NOTER??? Mater, so bli čudni!"

Kolikor se jaz spomnim, so v mojih mladih letih v Bankah še lepo kadili tudi na šalterjih. Že zdaj, šele trideset let kasneje, se ti zdi to precej čudno, kaj bo šele čez čas!

Mogoče pa to vseeno ni tako slaba ideja, svoboda gor ali dol. Saj nam jo kar naprej jemljejo oz. bolj pošteno bi bilo reči: si jo jemljemo kar sami. V takšno smer pač želimo in tja bomo tudi prišli, prej ali slej.

In če priredim en star, še iz analne faze, vic:

- "Jaz lahko neham kadit, kadar hočem!"

- "No, pa daj!"

- "Nočem!"

In v tem je vsa finta.

Našo Vitaro zanemarjamo. Priznam.

Sploh avte zanemarjamo, ker so zame preprosto potrošni material in ne naložba za svetlo prihodnost.

Po domače povedano: ma da grejo!

Suzuki nima nič proti temu. Ali se je navadil ali pa je preprosto tak avto. Malo že rjavi od starosti, a kaj hujšega ni.

Je pa zato drugače v čisto dobri fizični kondiciji, kar so mi tudi danes potrdili na tehničnem. Čeprav sem šel tja z ogromnim cmokom v grlu, ker sem se že videl, kako skačem okrog mehanikov. Na, pa mi ni bilo treba. Človek na tehničnem je dvignil palec, jaz sem pa v treh minutah spacal še vse ostalo zraven in pobegnil, da se mi ja ne bi premislil...

In tako mehanika Suzuki ne bo videl še kakšno leto. No, dokler bo vse delalo ok.

Pa še razveselili so me, da dvanajstletnikov ni potrebno več pregledovati na pol leta. No, super, kakšne neumnosti pa res lahko opustimo, kajne?

Čisto drugače pa naš preljubi Renault.

Za en servis, skupaj z menjavo zavornih oblog, me je obral za 560€. In res ne vem več, zakaj hudiča, hodim na original renojev servis. Tiste ploščice, ki mi jih dajo so sicer original, a ponucajo se v pol leta. Zanalašč. Kako, da Vitari še enkrat v petih letih ni bilo potrebno menjat ploščic, pa bremze še vedno čisto solidno primejo? Zakaj pri renoju vsake pol leta? Zakaj moram menjat vsakič celo goro filtrov, ki so - mimogrede - zlati? Kdo pa, hudiča, sploh rabi filtre pri sedem let starem avtu...

Se mi zdi, da me nekdo fejst nateguje. Do konca pa še malo naprej, dokler gre.

In tako sem spet podpiral le evropsko ekonomijo in čisto nič japonske. Kot vedno.

Digitalne skupnosti so presneto širok pojem, spletne so že malo ožji izbor, blogerska skupnost pa je le majhen delček vseh teh skupnosti. Vse te skupnosti obstajajo že kar nekaj časa, v svetu sploh, pa tudi pri nas. Okrog nekaterih naših forumov, ki so lep primer spletnih skupnosti, se je nabralo že kar zavidiljivo število ljudi.

Kljub temu pa forumskim spletnim skupnostim na slovenskem nekaj manjka. Kot, da ne (z)morejo prerasti svojih okvirov, kot, da ne morejo pobegniti iz lastnega objema. Čeprav so v nekaterih primerih zelo velike, so še vedno precej zaprte, odpiranje navzven pa jim povzroča nemalo težav.

Za to najbrž lahko krivimo kar nekaj dejavnikov, od anonimnosti, neorganiziranosti, prek vsiljenega moderiranja, samosvojega administriranja, pa tja do ukvarjanja s samim seboj. Čisto možno pa je le, da še nobena taka skupnost ni presegla kritične mase, ko bi prerasla samo sebe in napredovala v nekaj drugega.

Neke vrste nadgradnja ali pa le vzporedni tok takih skupnosti je blogerska skupnost. Podobno, a vseeno popolnoma različno. Sam namen in pogled na ustvarjanje je različen in pelje v drugo smer. Med forumsko in blogersko skupnostjo lahko potegnemo kar nekaj vzporednic, bližji pogled pa odkrije velike strukturalne razlike. Te se s časom celo večajo, skupnosti se druga drugi oddaljujeta.

Res je, pri nas blogerska skupnost šele zori. Sam zametek skupnosti obstaja že kar nekaj časa, a v precej majhnih okvirih in precej razpršeno. Zadnje čase pa se je s pritiskom, podporo, združevanjem in udejstvovanjem nekaterih podjetij in posameznikov, skupnost dodobra povečala. Pravzaprav je zametek prerasel svoje meje, nastopil je čas za korenite spremembe.

Vsekakor je zavedanje samega sebe kot Skupnosti, eden od ključnih dejavnikov. Bo pa to v svetu, kjer individualnost pomeni vse, tudi eden izmed najtežjih korakov. Strah pred izgubo individualnosti bo povzročal nemalo težav, saj se posamezniki nikakor ne bodo mogli identificirati s samo Skupnostjo.

Povsem jasno je, da imajo Skupnosti lastne potrebe, lastne zahteve in lastna pravila. Velikokrat mali, nemočni, padejo pod pritiski večine, pod pritiski močnejših, Skupnost jih izloči, ali pa se izločijo kar sami. S takim načinom delovanja lahko blogerska skupnost samo sebe povsem prepreči in onemogoči. Individualnost posameznika je tu ključnega pomena, v vsakem primeru bi morala biti spodbujana, če ne celo negovana.

Blogerska skupnost ne potrebuje elite. Ne potrebuje uredniškega odbora, ki bo razdeljeval pravice, kdo in o čem se sme pisati. Ne potrebuje Odbora za kvaliteto. Ne potrebuje Etičnega kodeksa. To vse je že videno in to že vse imamo. V obliki raznoraznih medijev. Blogerji sami so pravzaprav odgovor takšnemu načinu delovanja in filtriranja dogodkov. Vseh naštetih stvari Skupnost ne le, da ne potrebuje, so nezaželjene, nepotrebne in njej sami celo škodljive.

Blogerska skupnost potrebuje individualnost, potrebuje raznolikost, potrebuje enakopravnost v možnostih pisanja vseh svojih razpršenih členov, potrebuje sposobnost povezovanja in sodelovanja. Le tako lahko deluje v skladu s svojim namenom obstoja, edino tako lahko vsak njen člen prispeva delček k celotni zgodbi.

Eno od bojnih polj bo sigurno kvaliteta prispevkov, že zdaj je opaziti precej prerekanja na to temo. Ravno zato, ker je kvaliteta popolnoma subjektiven pojem in ga je zelo težko opredeliti, določiti, se bodo o njej še dolgo kresala mnenja. Označba za kvalitetno je vsiljena s strani večine, je konsenz in kompromis, ki pa se ga večina le bežno zaveda, tolmači pa v širokem polju posameznih toleranc. V imenu Kvalitete je možno zatirati šibkejše, jim omejevati slog, majhne je možno povprečiti, pri vsem tem pa izgubiti nadvse pomembno noto individualnosti.

Morda bi bilo mnogo bolje govoriti o priljubljenosti. Jasno je, da bodo nekateri blogerji mnogo bolj priljubljeni kot drugi. V tem seveda ni nič narobe, spodbuja konkurenco in veča ambicije. Kvaliteta je tu le posredno vezana s priljubljenostjo, o velikem vplivu je težko govoriti. S priljubljenostjo pa si vsak posameznik lahko izbere lastno usmeritev, ki mu odgovarja.

Spraševanja o moči blogerjev so na nek način nerodno postavljena vprašanja. Vsak posamezni bloger ima namreč na razpolago vso tisto moč, katero ima tudi v primeru, ko ne bi bil bloger. Osebno sem prepričan, da se da s posameznikovo močjo tudi gore premikati. Moč torej v nobenem primeru ne more biti precenjena. Takšna moč se sicer v Skupnosti ne sešteva, ima pa Skupnost druge vzvode, s katerimi lahko izkazuje svojo moč. Že samo usmerjen pristop, organiziranost in postavljanje prioritet naredijo veliko.

S profiliranjem blogerjev in njihovim valovanjem ob vznemirjajočih jih dogodkih, se mi zdi, da so pogoji za Skupnost zelo dobri. Skupno dihanje se vedno bolj opazi, seveda pa bo šele čas pokazal, kako se bo vse skupaj razpletlo.

Vedno seveda obstaja možnost, da se bo Skupnost razdelila na več podSkupnosti, ki bodo razdeljene ali tematsko ali politično ali na kakšen drug način, to pa bi – vsaj zame – pomenilo počasen zaton v neprepoznavnost, kar bi bilo presneto žalostno.

Pred DBBS, kot enim najbolj primernih povezovalcev blogerjev v Skupnost, je torej težka naloga, a nikakor ne nemogoča.

Pa nam je uspelo! Črnivec - Dom na Menini - Špitalič. Sedem ur hoje.

S Krti. In s tamaučkom.

Enkratno, zdaj sicer malo utrujeno, a enkratno!

Z dvemi kapljami dežja, drugače pa z vremenom ravno za po hribih. Se vidi, da imamo zveze!

Tamauček se je držal ko strela, nanj sva lahko samo ponosna. Od sedmih ur se je nesel le dve uri. Enkrat je bil res že fino zmatran po treh urah hoje, drugič je bil pa zaspan ko prekla. In je moral malo počit.

Malo sva bila nora, ko sva ga vzela s seboj, a se je izkazalo, da je fant žilav, le prava motivacija je potrebna. Bravo, Leander! Saj sem še jaz utrujen ko pes...

Zjutraj že ob sedmih začeli na Črnivcu, v dolini še meglice.

Razgledi enkratni na Kamniške alpe.

Štiri ure do Doma na Menini so šle pravzaprav kar hitro. Neverjetno.

Malo večja pavza, z obveznim balinanjem seveda, potem pa na Bibo planino.

Povsod pašniki in živina...

Nato še spust v Slape, na malico.

Kjer so utrujeni heroji malo počivali.

Na koncu pa še proti Špitaliču, do avtobusa.

Pa še en postanek za ta žejne in to je to. Pa smo doma. Zmatrani, a s prekrasnim dnevom za seboj.

V pravi družbi je takle pohod mala malica!

Kolikor jaz razumem, vsega tega ni več?

In so namesto tega avtomobili in avtomobili in avtomobili?

Srčno upam, da temu ni tako. Ker drugače smo pa res tepci, se ne da drugače povedat. Za ljubi denarček pa človek res vse naredi, kaj? Dokler se ne bomo sami sebe požrli. Kar pa bo edino pravilno.

Si ne upam gledat na spletne strani Luke Koper, morda pa imajo kaj napisano o Družbeni Odgovornosti. Ali pa tudi ne.

V vsakem primeru bom samo slabe volje.

Blogi imajo zame poseben čar. Privlačijo me in me delajo živega. Nepregledna vrsta razmišljanj posameznikov, vsak dan je lahko poln, vsak dan je odpiranje novih obzorij ter novih, drugačnih pogledov na svet.

Totalen kaos, torej. Kar mi je zelo blizu.

Res je, urejene stvari pridejo prav, so tudi mnogo bolj obvladljive, so predvsem priročne in funkcionalne. Vendar pa v urejenih stvareh pogrešam življenje. Kot ga pogrešam v reklamah za kuhinje, dnevne sobe in ostalo pohištvo. Kjer se vse blešči, kjer je vse urejeno do zadnje potankosti. In potem se zavem, da s tem nimam kaj početi, da si takih stvari sploh ne zmorem predstavljati, saj v njih manjka tisto najvažnejše – življenje.

Zato mi je kaos mnogo bližji. Ker je preprosto življenjski. Ker omogoča nepreštevno vrsto možnosti, ker je priložnost v vsakem trenutku, priložnost, ki čaka, da jo izkoristiš. Na tebi samemu je, da se odločiš, ali jo boš pograbil ali izpustil.

V nasprotju s pisanimi dnevniki in časopisi, so blogi urednikovani le s strani svojega pisca. Mnogo manj kompromisov, mnogo manj težav, mnogo manj dilem. Življenje je filtrirano le skozi oči avtorja, ne skozi celoten uredniški odbor, reklamodajalce, politiko itd.

Medijev je trenutno na voljo kar nekaj. Posameznik si bo za svojega izbral tistega, ki mu bo blizu. Nekateri pa bodo brali, gledali vse počez, s tem bodo ohranjevali lastno individualnost. Ne bodo se nagibali sem ali tja, gradili si bodo svojo sliko. Kot vsak, razlika je le v tem, koliko "surovih" podatkov imaš spodaj.

Vendar pa vsak medij zapade pod uredniško, tako ali drugačno, politiko. Kjer življenjske dogodke, ki jih bo medij posredoval naprej, določa določen krog ljudi, vsak na svoj način. Kar bo prišlo ven, bo stvar neštetih kompromisov in njihove načelne usmerjenosti.

Seveda to sploh ni slabo. V današnjem času poplave podatkov, se mora človek nekako opredelit, da si lahko ogleda le njemu pomemben skupek dogodkov. Če bi vsak moral zbirati vse podatke po svetu in si iz tega graditi informacije, ne bi daleč prišli, kajne? Tako pa so te informacije, na podlagi urednikovanja, na voljo v stisnjeni obliki. Ne vzamejo preveč časa, za spoznavanje z dogodki pa so tudi popolnoma zadovoljive.

Seveda pa jaz spet v tem ne zmorem videti tistega življenja, ki bi ga tako rad videl. In prav tu mi pridejo prav blogi. Kot trgovina, kjer se sprehajaš med policami in vzameš s seboj le tisto, kar želiš. Ne kot prodajalec, ki potrka na tvoja vrata in ti hoče nekaj vsiliti.

Navdušujoče mi je videti ves možen nabor tekstov, razmišljanj, dogodkov. Na meni je, da se odločim, katerega bom bral, čisto moja lastna odgovornost. In te odgovornosti ne morem prenašati na nikogar drugega. Ne morem se pritoževati, da so me zavedli, da sem bil v nekaj prepričan. Vse je le moja lastna stvar, moja odločitev, hkrati pa tudi moja priložnost. In to mi je blizu, sem namreč strašansko zadovoljen, če imam takšne niti lastnega življenja v svojih rokah.

Tako, kot mi je všeč vsak nov dan, ki prinaša neslutene možnosti in mi daje v roke odgovornost do lastnega življenja, ravno tako mi podobno sliko odpirajo blogi.

V kaosu ne iščem reda, je povsem nepotrebno. Sam smisel je tako ali tako povsod, le najti ga je potrebno.

Sem in tja se mi zdi, da v naših krajih konkurenca pomeni nekaj čisto drugega.

Zaradi konkurence se naj bi stvari premikale, šle naprej, uporabniki, potrošniki bi morali imeti kaj od nje. Nova podjetja se ravno skozi konkurenco nekako borijo, da bi pritegnile čimvečji krog potrošnikov. Trudijo se postati boljša, hitrejša, odzivnejša, itn., od že uveljavljenih, obstoječih podjetij. In potem se starejša podjetja trudijo biti še boljša, in vse gre v nekem krogu.

Seveda še vedno vsi služijo, a občutek je nekako boljši, zdi se ti, da podjetja nekaj naredijo, da bi te pritegnila; vsaj zdi se ti, da se trudijo.

Pri nas pa se - vsaj meni - zdi, da je logika obrnjena.

Ko pride na trg nov igralec, ni nič boljši od starejših, počasi se jim prilagodi, postane enak kot oni. Pa smo tam.

Ne da bi šli vsi na bolje, ne! Vsi skupaj družno gravitirajo k najslabšemu. Super. 

Ma ne vem, morda sem samo črnogled, morda občutek tudi ni pravi, a vse skupaj je sumljivo.