Čeprav smo bili vsi kar precej vznemirjeni, nam je uspelo. V skupini ljudi je vseeno malo lažje, en drugega spodbuja.

Pritiska sem imel 157/105 pa še na tabletah sem. Se vidi, da me je bilo strah ko zajca. Ampak pri jemanju krvi sem se pa umiril in je šlo čisto ok. Nobene spremembe sploh nisem čutil, pa sem vseskozi pričakoval, kdaj mi bo slabo.

Od začetka smo bili še bolj zadržani, na koncu pa se je samo še bliskalo, toliko smo se poslikali. Blogerji, pa brez slik? To pa bi bil skoraj greh.

Pa še malico dobiš na koncu. Sem si kar malo več vzel, zame je bilo to kosilo... Ja, pa še dan dopusta dobiš!

Je bila pa "analiza" dogodka še mnogo bolj prijetna. Vso manjkajočo kri smo nadomestili in še malo dodali, za vsak primer.

Te spletne skupnosti me vedno presenetijo. Odprtost ljudi, pripravljenost in radovednost zaznamuje pravzaprav vse tiste, ki se odločijo prehajati med virtualnim svetom blogov ter realnim svetom.

Kolikokrat se srečam z veliko ljudmi na kakšnih konferencah, vzdušje je vedno precej zapeto. Pa imamo udeleženci konferenc, seminarjev ponavadi podobne interese, vendar pogovori ostajajo površni in na nekem čisto osnovnem nivoju. Nimamo se kaj pogovarjat.

Potem pa prideš na srečanje blogerjev in zadeva je čisto drugačna. Kljub najbrž povsem različnim interesom, kljub razlikam v starosti, kljub... Edini interes, ki nas veže, je pravzaprav bloganje. Pa na koncu zgleda, kot, da se poznamo že vrsto let.

Vsem sodajalcem bi se prav lepo zahvalil. Z njihovo pomočjo sem naredil nekaj koristnega. Pa še užival sem, ne morem drugega rečt. 

Had, Zloba, Chef, Mitja, Rok, Tjaša, Nina, Katja, Marko: hvala.

Zadnjič sem se takoj navdušil in hitro, morda celo prehitro, stisnil prijavo.

Zdaj me pa malo stiska. Priznam, kaj čem...

Nazadnje sem dal kri pred ene dvajsetimi leti. Malo dolga je od takrat.

No, ja, malo se tolažim, da me ne bodo vzeli, ker sem na tabletah za visok pritisk.

Po drugi strani pa to nima nobene veze, samo bolj počasi bo šlo...

Mah, s strahovi se je najbolje spopast, anede? Grem.

Včeraj sem bil tja do večera še v Bohinju. No, Bohinjski Bistrici, natančneje na smučišču Kobla.

Se ZEVS dogovarja za ene par zanimivih stvari glede pridobivanja vremenskih podatkov.

Kar pomeni, da sem si nakopal dela čez glavo (čeprav ga ene toliko že imam), ampak ideja je zanimiva, podatki bi bili pa zlata vredni.

Že dopoldan sem imel v službi en naporen dveurni sestanek, potem sem pa moral še na Kobli sprocesirat dve uri najrazličnejših podatkov. O terenu, načinu dela... o vsem, skratka.

Ko sem prišel domov, sem samo še padel dol. Hm.

Ampak razgledi s Koble so fantastični! Sicer je potem na mobilcu vse drugače, ampak vseeno. Jaz se bom že spomnil!

Najbolje, da kar grem veselo na delo, v iskanje možnih rešitev.

Sem vedel, sem vedel, sem vedel!

Sem vedel, da ne bo šlo vse tako super! Sem vedel, da težave ne zginejo kar same in da se bo prej ali slej vse skupaj zakompliciralo.

V tisti lepi, novi omari, sem se lotil postavljanja polic. In... In, kaj? Pol stene je odpadlo dol, križana gora! Ja, hudirja, no...

In kaj naj zdaj? Polica je padla dol, pa še nič ni bilo na njej... Na, zdaj se bom moral it pa še zidarska dela. %&#%#=)")"#&#%.

In kako naj zdaj police gor spravim, če bodo vse takole zdržale???

Pa ravno včeraj, smrk, smrk... Kotliček sem popravil, police v pralnici so šle ko šus. Vsi so me imeli radi... Ponosen in z vzdignjeno glavo sem se lotil še tehle polic... potem pa tole... Direkt, pljosk na trdna tla! Kaj se boš, ti revež, ki nimaš pojma, matral z mano!

Ko sem šel spat, sem zaprl vrata od omare, da katastrofa ne bi celo noč zijala vame. Pa ni nič pomagalo, nemiren spanec je bil...

Največje čudo tehnike: kotliček za WC!

Zadnjič je začel spuščat. Kar tako, sam od sebe, naenkrat, ne bev ne mev. Cap, cap, cap... dokler nisi lepo vsako jutro stopil v lužico.

Super.

En teden je trajalo. Moški teden. Nikoli ne veš, morda ga bo minilo, pa se bo sam popravil?

Ker, ljudje, popravljanje kotlička je tehnično najbolj zapleteno delo, kar jih je! Raje šarim po TVju ali računalniku, na vso tisto elektroniko se je veliko lažje spoznati, kot na ta, mehanična čuda. Sam si odpira in zapira vodo, plovci, spusti lahko malo ali veliko vode, vzvodi, pregibi, zatiči, vezalke, bogve česa vsega ni notri.

Sem najprej tri dni razmišljal, da bi kar novega plastičnega kupil in bi ga namontiral namesto keramičnega. Najbrž se doma ne bi ravno strinjali... Idejo sem zato raje potem opustil.

Ampak res se je takih stvari tako težko lotit, ker sem vedno prepričan, da bo samo še večje sr*nje. Ponavadi odtrgam kako cev, ali pa naredim celo poplavo, ali pa sem pod školjko tri dni. Nič od tega mi ni prav pri srcu, zato sem raje počakal, morda pa se nabere toliko kamna, da bi se ustavilo tisto kapljanje.

Pa se ga ni.

In sem danes zavihal rokave, si rekel: kar bo pa bo! in hop na delo!

Prčkal sem po njem, ga zvijal, previjal, prosil in klel. In glej, ga zlomka... začel je spet lepo delat!

Zato sem ga lepo na tiho zaprl, se po prstih splazil iz kopalnice in čisto na tihem preklinjal, da se mi je Velika Skrivnost spet za las izmuznila.

No, ja: "važn da zdej dela". Za domače sem Mojster, zase... zase pa tudi!

Saj se kar ne upam napisat, ko pa tista dva tečeta že na 21 km... Zadnjič so cele besede o 42-tki padale, ojej, ojej.

Zen tekača, japajade.

Sem šel včeraj le na tiste uboge štiri kilometrčke... Me je kar malo sram. Pa še s tem sem imel težave, preden sem se sploh spokal ven. Pa dež, pa omara, pa otroci, pa pokvarjen kotliček, pa... Uff, milijon izgovorov.

Ampak na koncu me je kar privzdignilo, ker sem lena r*t in sem odnesel pete. Ker pa je bilo že pozno, je bilo cajta le za štirko. No, kaj več se mi pa tudi ni dalo, da povem po pravici.

Sem si pa zato rekel, da bom pa malo hitreje tekel, anede? Kratko in hitro proti dolgo in počasno. Hm, ne vem, če tole čisto drži.

4km, 25:28, 176/97%, 413kCal, 6:21/km.

Temu pa res ne morem reči hitro, čeprav se mi je zdelo, da letim. Pa kar naprej sem bil okrog 180 obratov, celo skoraj tri minute sem bil kar lepo čez mejo. In se nisem mogel spravit dol, v nižje obrate. Ampak me ni nič matralo, zadihan sem sicer bil kot konj, ampak nič hujšega. Minilo je en, dva, tri.

Je pa res bil včeraj bolj steeplechase. Takole po dežju, vijuganje ter levji skoki čez blato in luže.

Ko so razkopali skoraj celo Krtino, so prišli tudi do nas. Da bo fino blato, zdaj, v času jesenskega monsuna.

Pravzaprav so šli že mimo nas, jutri bo treba zgodaj vstat, da nam dovoza ne razkopljejo, še preden prideva ven. Potem bo treba peš v službo. Hm, kaj pa če bi malo zamudila, tako, čisto malo, in bi šla od doma šele ob pol osmih??? Sigurno bi že začeli kopat dovoz. To pa bi bil dober izgovor, anede?

Danes zjutraj smo se že pogajali z delavci, kje naj naredijo priključek. Helena zdaj pravi, da je prav tam, kjer smo se zmenili, jaz ga pa ne vidim. Kako so ga zakopali? Čemu torej priključek, če ga zakoplješ? In kako ga bodo našli čez tri tedne?

Ko se meniš s tistim, ki je pač najbolj glasen tam naokrog. Misliš, da je kakšen preddelavec, čisto lahko je pa tudi voznik tovornjaka, ki gre. Kdo je torej "prave" obvestil, kje naj bi imeli priključek? Hm. Nekako imam slab občutek.

Čeprav, vodo še imamo in elektriko tudi. Telefon bodo kopali z nekje drugje, enkrat drugič. Bomo videli tisto!

Tema o Globalnem segrevanju je ena bolj zanimivih tem. O njej vsi vse vedo, vsak se lahko vtakne v njo, vsak lahko komentira. Ker se pač na vreme vsi spoznamo. Tako ali tako vsi vemo, da je bilo včasih VSE drugače. Zime niso več zime, poletja niso več poletja.

Seveda velja to tudi zame.

Ampak enkrat sem enkrat že pisal o tem, ko sem bral Crichtonovo knjigo State of Fear. Danes pa sem na našem forumu naletel še na en majhen prispevek, ki govori takole:

"NASA has now silently released corrected figures, and the changes are truly astounding. The warmest year on record is now 1934. 1998 (long trumpeted by the media as record-breaking) moves to second place.  1921 takes third. In fact, 5 of the 10 warmest years on record now all occur before World War II.  Anthony Watts has put the new data in chart form, along with a more detailed summary of the events."

http://www.dailytech.com/Blogger+finds+Y2K+bug+in+NASA+Climate+Data/article8383.htm
http://data.giss.nasa.gov/gistemp/graphs/Fig.D.txt
http://www.norcalblogs.com/watts/2007/08/1998_no_longer_the_hottest_yea.html

(Zahvala za prispevek gre Jest24!)

Spet bo torej municija na razpolago, da se bomo lahko kregali do onemoglosti, kdo ima prav in kdo ne. In izgubljali čas in energijo v brezplodnih razpravah.

Mediji so tukaj definitivno na strani zagovornikov Globalnega segrevanja, s čimer pravzaprav ni nič narobe. Jaz rad ostajam v takih debatah nevtralen in se ne nagibam ne v eno in ne v drugo stran. Resnica ponavadi ni ne na eni strani, ne na drugi, največkrat je nekje vmes. Zato rad ostajam nekje vmes in dajem obema stranema svoj prav.

Zamiki povsem v eno stran ponavadi ne prinašajo ničesar dobrega.

In če gre človek malo dlje, če se le malo bolj posvetiš temi, kar naenkrat padeš v svet prevar in zarot. Svet vodijo najrazličnejše interesne skupine, vsi skupaj smo le pajaci, svet je le njihov poligon. Matrica ni le film, Matrica je že dolgo tu.

Vsak ima svoj prav, vsak pozna svojo Resnico. Jaz sem pa vedno Nekje Vmes.