Največje čudo tehnike: kotliček za WC!
Zadnjič je začel spuščat. Kar tako, sam od sebe, naenkrat, ne bev ne mev. Cap, cap, cap... dokler nisi lepo vsako jutro stopil v lužico.
Super.
En teden je trajalo. Moški teden. Nikoli ne veš, morda ga bo minilo, pa se bo sam popravil?
Ker, ljudje, popravljanje kotlička je tehnično najbolj zapleteno delo, kar jih je! Raje šarim po TVju ali računalniku, na vso tisto elektroniko se je veliko lažje spoznati, kot na ta, mehanična čuda. Sam si odpira in zapira vodo, plovci, spusti lahko malo ali veliko vode, vzvodi, pregibi, zatiči, vezalke, bogve česa vsega ni notri.
Sem najprej tri dni razmišljal, da bi kar novega plastičnega kupil in bi ga namontiral namesto keramičnega. Najbrž se doma ne bi ravno strinjali... Idejo sem zato raje potem opustil.
Ampak res se je takih stvari tako težko lotit, ker sem vedno prepričan, da bo samo še večje sr*nje. Ponavadi odtrgam kako cev, ali pa naredim celo poplavo, ali pa sem pod školjko tri dni. Nič od tega mi ni prav pri srcu, zato sem raje počakal, morda pa se nabere toliko kamna, da bi se ustavilo tisto kapljanje.
Pa se ga ni.
In sem danes zavihal rokave, si rekel: kar bo pa bo! in hop na delo!
Prčkal sem po njem, ga zvijal, previjal, prosil in klel. In glej, ga zlomka... začel je spet lepo delat!
Zato sem ga lepo na tiho zaprl, se po prstih splazil iz kopalnice in čisto na tihem preklinjal, da se mi je Velika Skrivnost spet za las izmuznila.
No, ja: "važn da zdej dela". Za domače sem Mojster, zase... zase pa tudi!
Vpiši se