Spet en malo daljši pohod. Po poti štirih slapov smo tokrat šli, čez Bohor.

Čeprav je bil daljši pohod, smo uspeli videti le tri slapove. Že tako je bilo hoje kar za dobrih šest ur.

Priprave za na Krn.

Vstali smo že ob čisto nečloveški uri, 4:30. Pokanje vseh otrok, vožnja do Krškega in organizacija, pač terja svoj davek.

Je pa zato enkratno videti Krško polje v meglicah ob sončnem vzhodu! Otroke sva pustila pri sorodnikih, mi pa smo jo mahnili naprej.

Po Poti štirih slapov, ki te popelje kar čez dobršen del Bohorja.

Same grape, useke, grebeni, tale Slovenija je res čisto razdrapana, grapa pri grapi. Plazit se skozi njih je enostavno super, lahko pa je tudi malo nevarno. Ponekod je potrebno celo malo plezat, kar ni nič hudega, problem je le v tem, da je ob vodi pač vedno vse mokro in spolzko.

Videli smo čuda zadev, poleg samih slapov še mnogo drugih stvari, nekatere pa smo tudi izpustili, ker je bilo preprosto premalo časa.

Ena najstarejših trt, ki je skoraj res debela kot kakšna lipa... Ameriške sorte.

Seveda se v takih grapah vedno najde tudi kakšna bolnišnica.

Za konec pa še Koča na Bohorju.

Potem smo pa kar direktno sestopili v dolino. Je bilo dovolj za en dan. Kar se je izkazalo za dobro, ker nas je skoraj dež ujel. No, mene je, ker sem moral zložit stvari v prtljažnik. V zadnjih sekundah! Kakšno načrtovanje, anede?!

Ker pa smo pri Požunu kar naprej govorili o ribah in o ribah in še malo o ribah, ni bil hudir, da so se Heleni tako zaluštale ribe, da smo jih morali it iskat.

Pa smo imeli na koncu še ribjo pojedino. Mljask.

Domov smo se privlekli ob desetih zvečer. Ni čudno, da sem danes malo zmatran...

Vse slike pa v galeriji. Mater, v gozdu, pri takih kontrastih, je nemogoče slikat...

Ah, petek.

Pravzaprav sem hotel sprobat bogokletno teorijo o tem, da mnogo hitreje tečeš z mačkom, ampak je vse skupaj padlo v vodo.

Še kitare se mi ne da nažigat.

Pa še MK mi sledi po temule refererju sodeč: https://mail.mkz-lj.si/exchweb/bin/redir.asp?URL=http://www.krtina.com/blog/. Bogve, kaj si vse dopisujejo glede mojih postov o njih. Obveščevalne službe jim zgleda dobro delujejo. Morda pa bom vključen še v kakšno nagradno igro? O, to bi bila ironija, anede?

In še omara je končana, skupaj z elektriko. In sem čisto na tleh, nimam kaj počet. Ležim na postelji, gledam omaro in se vedno bolj čudim samemu sebi. Vedno bolj. Saj še ne verjamem, da mi je uspelo in kar čakam, kdaj bo privid izginil.

Ampak zgleda, da je res: kar se človek loti, to človeku tudi uspe. Na nek način že.

Sem in tja grem malo pogledat na Blogos, kaj je novega po blogerskem svetu.

Tako tudi včeraj.

Ampak, glej, glej... Pri "Zadnje z agregata" opazim pod vsakim postom še tri nove ikonice, ki jih običajno tam ni. Ena zelena kljukica in dve rdeči, ena od njih s križcem, zraven pa piše Admin.

Opala.

Pri zeleni piše: "Izpostavi objavo", pri rdečih pa: "prepreči objavo" in "zbriši objavo". No, pri tej zadnji se mi to samo zdi, v navalu (pre)velikega navdušenja sem videl le križec, kot pri vsakem brisanju pač.

In tu pride do zapleta. V trenutku mi je bilo namreč popolnoma jasno, kaj moram naredit. Čisto, kristalno jasno. Nič premišljevanja zakaj, da ali ne, nič. Roka se je direktno sprožila proti zeleni kljukici mojega posta, pri tem pa se je že pripravljala, da bo pri vseh ostalih miška klikala na rdeče ikonice.

Še sreča, da zadeva ni več delovala, je nekdo že opazil svojo napako in jo odpravil.

In tako sem bil jasen in živ dokaz, kako oblast pokvari človeka in da se je najbolje držat čimdlje stran od nje.

Zvečer sem se v kleti kesal zaradi svojega trenutka slabosti in se šibal s špageti. Barilla, seveda.

Ker sem dr.Wegi pokvaril presenečenje, ker me je pravzaprav začelo zanimat, kaj vse je notri, in ker sem eden izmed samo 4% srečnežev, sem naredil neumnost.

Odprl sem kuverto, ki mi jo je poslala spamerska Mladinska knjiga. Velika, največja nagradna igra. Super.

Evo, predstavljam ves material, ki ga človek dobi, ko odpre takole kuverto. Nešteto papirčkov. Za samo to, da jih zložiš, potrebuješ kar nekaj časa. Kaj šele, da bi jih urejal po vrsti!

Najprej me pozdravi Eva.

Častna članica komisije. Super. Čestitam. Upam, da tole ni višek kariere.

Dve kuverti, ena z NE, druga z DA. Po pravici povedano se nisem preveč spuščal v tekste. Če bi hotel kaj poslat, bi pa bilo najbrž dobro, da bi se. Ker NE lahko pomeni čisto nekaj drugega. Ali pa tudi ne.

Poleg glavne nagrade in nevemkolikoše podnagrad, lahko dobite še nagrado za ekspresni odgovor:

pa nagrado za darilo leta:

in na koncu še nagrado za prve izžrebance.

Poleg tega dobiš še par papirjev, ampak sem s slikanjem odnehal, polno je nekih letakov z uradnimi zagotovili, podpisi, šiframi in podobno.

Skratka, težko fališ. Pravzaprav se mi čudno zdi, da bi kdorkoli sploh lahko ostal brez kakšne nagrade.

Najboljše pri vsem tem je, da sem se tudi jaz, kljub svoji ultraskepsi, na koncu že precej navdušil. Ko vse tole prebereš, te potegne noter, v mislih pa že zapravljaš denarčke in nakupuješ. Samo še malo je manjkalo, pa bi vse vestno izpolnjeval.

Sem se moral oborožiti z močno voljo, da sem lahko na koncu vse te papirje - z zelo težkim srcem - le šuknil v star papir.

In še danes mi je malo žal. Na, pa so šle nagrade...

Vse to pa le zaradi prodaje ene same knjige.

Mislim si, da MK ne more biti tako nepreračunljiva, da bi naokrog pošiljala kar nekaj v tri dni. Skoraj sigurno je zadeva premišljena in skoraj zagotovo tudi deluje. Drugače bi prišli v MKju že na kant. Le predstavljam si ne, kako deluje. Kljub temu, da sem si prebral marketinške prijeme in, da zdaj vem, da zadeva deluje, mi je vseeno malce tesno pri srcu.

Ob takih in podobnih reklamah se namreč počutim, kot, da se delajo norca iz mene, skoraj sem užaljen. Preprosto se mi zdi, da me žalijo. Zato takih reklam in pošiljk v nobenem primeru ne maram in najbrž se ne bo nikoli zgodilo, da bi sploh kupil kakšen zbudite se nasrani, kozmodrisk, knjigo od MK v nagradni igri, ali kaj podobnega. Pa če je še tako dober in znan izdelek.

In če se bo kdaj zgodilo, da bi moral oglaševati kakšen svoj izdelek, iz vsega srca upam, da me ne bo prijelo, da bi se posluževal takih prijemov. Pa čeprav gre vse skupaj zaradi tega v maloro. Je*eš TV prodajo...

Eno spoštovanje do sebe in drugih pa človek - konec koncev - mora imet.

Včeraj popoldne je bila pa res ena luštna nevihta.

S Heleno sva jo še pravočasno, deset minut prej, kot ponavadi, popihala iz službe. Kar se je izkazalo za pametno potezo.

In potem stojiva na semaforju, dežja še nič. Kar naenkrat zagledava zaveso, ki se nama približuje. Niti kaplje prej, ki bi zabrisala prehod iz suhega v mokro. Direkten rez, kot ga nisem še nikoli videl.

"Glej, glej!" sva oba tulila. Zavesa je šibala sto na uro in kar naenkrat se je tako ulilo, prav videl si črto, kdaj te bo zadelo, da smo še kar nekaj časa stali pred semaforjem, se ni videlo nič.

Najboljši pa je bil en moški na parkirišču, ki je ravno sedal v avto, a je ves začaran obstal pred njim z odprtimi vrati in gledal zaveso, kako se mu približuje. Po mojem je kar otrpel, nič ni mogel. Samo stal je in gledal, kako ga bo zadelo.

V naslednjem trenutku je bil premočen do kože in še malo naprej...

Končno sem šel spet malo okrog Gradiškega jezera tečt. Šli smo skoraj vsi, Tadeja in jaz sva tekla, Helena in Tamauček pa sta hranila in opazovala labode.

Včeraj je Tamauček namreč bral Grdega račka in hop, danes je bilo treba pogledat, ali je raček res grd ali ne.

Labodja družina na Gradiškem ima namreč štiri mladiče, vsi skupaj znajo prav fino žicat. Le na očeta je treba pazit, je precej zaščitniški. Ima pa mama labodka zataknjen laks nekje v kljunu, zgleda jo je nek neodgovoren ribič ujel. Jutri kličemo ribiško družino, morda bodo lahko pomagali. Res bi bilo žalostno, da pogine. Ko pa so grdi rački tako prisrčni!

Skratka, cel izlet. V naravo in mir jezera, kjer je tek res nekaj čisto posebnega. Ko se večeri in se zdaj že spušča megla. Ojj, noge kar same tečejo, medtem ko v tebi vse igra. Sveže in nekaj čisto posebnega.

Nekateri tečejo tudi čisto v temi, se da, ker je makadam kar svetel, luž pa ni ne vem kakšnih.

Edino ti presneti klanci. Jebela cesta...

8.400m, 56:46, 171/93%, 895kCal, 6:45/km. No, niti ne tako slabo! Prvi krog odtekel 27:32 pri 169/92%, drugega 29:14 pri 172/94%.

To je ravno 70 minut za ljubljanskih deset. Eden izmed zadnjih. Kul, samo, da mi rata.

Tale Mladinska knjiga je en največjih spamerjev, kar jih poznam.

In to ne elektronskih spamerjev, ampak tistih, navadnih, po navadni pošti.

Enkrat, dolgo nazaj, smo si vzeli čas in takle paket odprli. Ojej. Ampak otroci so uživali, iskali nagradne igre, označevali, brisali, se skratka igrali ure in ure. Na koncu smo seveda morali vse poslat na označene naslove.

Napaka.

Od takrat se jih ne moremo več rešit. Pošiljajo pakete in kar naprej klicarijo. Po telefonu se jih da hitro odgnat, pošta pa gre direkt v smeti.

Pa naj jo pošilja Eva Longyka osebno. Briga me.

Pa komu se da to delat??? A ljudje res nimajo pametnejšega posla, kot moriti druge ljudi? A se ni MK včasih ukvarjala s knjigami? Pa DZS? Kaj je od teh podjetij ostalo? Vse drugo jim gre po glavi, ni čudno, da ne obvladajo več svojega osnovnega posla.

Žalost. Čista žalost. Jaz vem, da prav zaradi tega gnavljenja, vedno zavijem stran od katerekoli knjige, ki ima gor znak MK. Prav tako gre v smeti vse, kar samo diši po MK, pa čeprav bi morda bilo celo uporabno. A gre v smeti, še preden pogledam, zakaj gre.

Ker me imajo za norca.

Kar naprej poslušam, berem, gledam, o predsedniških kandidatih, o njihovih promocijah, o celotni tekmi za predsedniški stolček. Kolikor vem, se bo vse samo še stopnjevalo.

Ne morem si pomagat, ampak vse to me zanima ravno toliko kot lanski sneg. Oziroma še manj, za lanski sneg se moram namreč zanimat, iz profesionalnih razlogov, medtem ko mi je pa res čisto vseeno, kdo bo predsednik te naše republike.

Politika je meni nekako nerazumljena. Enkrat eni, drugič drugi, danes ti, jutri on. Vse je stvar konsenza, stvar kompromisov. Predsednik bo torej nekdo, ki bo pobral največ konsenza, kompromisov, nekdo, ki bo vplival na največjo množico ljudi. Ki jih bo uspel prepričat, da pa je on res tisti, ki bo naredil nekaj več. Ali pa tudi ne. Morda bo volivce prepričal samo s svojim izgledom. Morda mu bodo nekateri dali svoj glas le zato, ker ima štajerski naglas. Morda...

S čimer je seveda rečeno, da na stolček ne bo nikoli sedel najboljši, morda le najbolj primeren. Kar pa je le patetičen približek tistemu, kar bi radi. Po drugi strani pa je to ravno dovolj prav za politiko. V vsakem primeru bo približno tretjina aktivnih prebivalcev te dežele prišla do svojega prav. Druga tretjina bo jeznih in nasprotovalnih, v zadnji tretjini pa si bom jaz delil prostor z ostalimi, ki se niso mogli/hoteli/uspeli opredeliti.

In čez pet, deset, petdeset let bomo postopek spet ponovili. In tako naprej.

Mene vsi kandidati približno isto navdušujejo. Eni imajo že od daleč ničelne možnosti, a se še kar trudijo. Zakaj pa, konec koncev, ne? Skoraj sigurno je, da bo prav vsak dobil vsaj nekaj glasov, kar pomeni, da se bodo določeni volivci identificirali z njim. Kar pa ne kaže na »smešnost« samih kandidatov, ampak na to, da taki preprosto smo. S tem bi se bilo dobro čimhitreje sprijaznit.

Eni imajo Predsednika za novega boga, drugi ga sovražijo iz dna duše. Kako lahko en človek doseže toliko različnih pogledov? Zdi se, da je vse skupaj le stvar osebnih, lastnih interesov volivcev in mnogo manj programa samih kandidatov. Ki je tako ali tako le program, program za katerega ne odgovarjajo in za katerega ne polagajo računov.

Večina ima v demokraciji prav. In večina se bo odločila.

Ker pa sem sam le posameznik, se te izbire preprosto ne grem. Sebe predstavljam sam.