Spet en malo daljši pohod. Po poti štirih slapov smo tokrat šli, čez Bohor.
Čeprav je bil daljši pohod, smo uspeli videti le tri slapove. Že tako je bilo hoje kar za dobrih šest ur.
Priprave za na Krn.
Vstali smo že ob čisto nečloveški uri, 4:30. Pokanje vseh otrok, vožnja do Krškega in organizacija, pač terja svoj davek.
Je pa zato enkratno videti Krško polje v meglicah ob sončnem vzhodu! Otroke sva pustila pri sorodnikih, mi pa smo jo mahnili naprej.
Po Poti štirih slapov, ki te popelje kar čez dobršen del Bohorja.
Same grape, useke, grebeni, tale Slovenija je res čisto razdrapana, grapa pri grapi. Plazit se skozi njih je enostavno super, lahko pa je tudi malo nevarno. Ponekod je potrebno celo malo plezat, kar ni nič hudega, problem je le v tem, da je ob vodi pač vedno vse mokro in spolzko.
Videli smo čuda zadev, poleg samih slapov še mnogo drugih stvari, nekatere pa smo tudi izpustili, ker je bilo preprosto premalo časa.
Ena najstarejših trt, ki je skoraj res debela kot kakšna lipa... Ameriške sorte.
Seveda se v takih grapah vedno najde tudi kakšna bolnišnica.
Za konec pa še Koča na Bohorju.
Potem smo pa kar direktno sestopili v dolino. Je bilo dovolj za en dan. Kar se je izkazalo za dobro, ker nas je skoraj dež ujel. No, mene je, ker sem moral zložit stvari v prtljažnik. V zadnjih sekundah! Kakšno načrtovanje, anede?!
Ker pa smo pri Požunu kar naprej govorili o ribah in o ribah in še malo o ribah, ni bil hudir, da so se Heleni tako zaluštale ribe, da smo jih morali it iskat.
Pa smo imeli na koncu še ribjo pojedino. Mljask.
Domov smo se privlekli ob desetih zvečer. Ni čudno, da sem danes malo zmatran...
Vse slike pa v galeriji. Mater, v gozdu, pri takih kontrastih, je nemogoče slikat...
Vpiši se