Končno sem šel spet malo okrog Gradiškega jezera tečt. Šli smo skoraj vsi, Tadeja in jaz sva tekla, Helena in Tamauček pa sta hranila in opazovala labode.
Včeraj je Tamauček namreč bral Grdega račka in hop, danes je bilo treba pogledat, ali je raček res grd ali ne.
Labodja družina na Gradiškem ima namreč štiri mladiče, vsi skupaj znajo prav fino žicat. Le na očeta je treba pazit, je precej zaščitniški. Ima pa mama labodka zataknjen laks nekje v kljunu, zgleda jo je nek neodgovoren ribič ujel. Jutri kličemo ribiško družino, morda bodo lahko pomagali. Res bi bilo žalostno, da pogine. Ko pa so grdi rački tako prisrčni!
Skratka, cel izlet. V naravo in mir jezera, kjer je tek res nekaj čisto posebnega. Ko se večeri in se zdaj že spušča megla. Ojj, noge kar same tečejo, medtem ko v tebi vse igra. Sveže in nekaj čisto posebnega.
Nekateri tečejo tudi čisto v temi, se da, ker je makadam kar svetel, luž pa ni ne vem kakšnih.
Edino ti presneti klanci. Jebela cesta...
8.400m, 56:46, 171/93%, 895kCal, 6:45/km. No, niti ne tako slabo! Prvi krog odtekel 27:32 pri 169/92%, drugega 29:14 pri 172/94%.
To je ravno 70 minut za ljubljanskih deset. Eden izmed zadnjih. Kul, samo, da mi rata.
Vpiši se