Dežna zavesa

Včeraj popoldne je bila pa res ena luštna nevihta.

S Heleno sva jo še pravočasno, deset minut prej, kot ponavadi, popihala iz službe. Kar se je izkazalo za pametno potezo.

In potem stojiva na semaforju, dežja še nič. Kar naenkrat zagledava zaveso, ki se nama približuje. Niti kaplje prej, ki bi zabrisala prehod iz suhega v mokro. Direkten rez, kot ga nisem še nikoli videl.

"Glej, glej!" sva oba tulila. Zavesa je šibala sto na uro in kar naenkrat se je tako ulilo, prav videl si črto, kdaj te bo zadelo, da smo še kar nekaj časa stali pred semaforjem, se ni videlo nič.

Najboljši pa je bil en moški na parkirišču, ki je ravno sedal v avto, a je ves začaran obstal pred njim z odprtimi vrati in gledal zaveso, kako se mu približuje. Po mojem je kar otrpel, nič ni mogel. Samo stal je in gledal, kako ga bo zadelo.

V naslednjem trenutku je bil premočen do kože in še malo naprej...