Temu lahko mirno rečem, da je ena od bitk dobljena. Čeprav noben še ne ve niti kako, niti od kje, niti zakaj.

Morda se je premaknilo kje drugje, morda pa so naša prizadevanja obrodila sadove. Kdo ve? Kar me malo jezi, ker se ne ve, komu pripisat zasluge.

Nekdo jih sigurno ima, stvari se ne dogajajo kar same.

Torej: v Krtini smo dobili tablo kraja! Juhu, končno!

Za druge to ni nič, za Krtino pa je to kar nekaj. Krtina je namreč deljena na zgornji in spodnji del. Vmes pa teče regionalna cesta Želodnik - Moravče. V spodnjem delu je več hiš, v zgornjem pa je šola. Torej morajo šolarji čez zelo prometno cesto. Pa še hiše gledajo na cesto, pa gostilna Rok ima izvoz direkt na cesto... In podobno.

Do sedaj smo imeli dve tabli kraja, ena je bila na zgornji strani, druga na spodnji. Kar je pomenilo, da si po cesti lahko vozil 90km/h. Super.

Mene je strah te ceste. Če si pešec, je 90km/h kar dobra hitrost, skoraj nobeden se ni šparal.

Že kar nekaj let nazaj je intervenirala šola, pa KS, pa bogve kdo vse, a se nič ni premaknilo. Ob AC smo dobili le malo boljši in osvetljen prehod za pešce, pa še to tam, kjer ga nihče ne uporablja.

Toda zdaj! Zdaj pa imamo tablo direktno na glavni cesti! S tem tudi omejitev 50km/h. Upam, da bo kaj bolje!

Še midva s Heleno sva tablo opazila šele tri dni kasneje... Pa ravno okrog table sem v nedeljo postavljal znake za šolsko pot. A je nisem videl. Neverjetno. Včeraj pa: "Glej, glej! TABLA!!!" Helena pa: "Kaj tabla? Saj je bila vedno tukaj?!" ... Evo, tako gledamo vozniki table... Groza.

Torej je zdaj pravi čas, da bi policaji kaj zaslužili, noben tega namreč še ni opazil...

Poleg tega smo dobili še par znakov za 70km/h pred in za krajem. Super. Hvala, komerkoli že!

Torej, Had, malce bolj previdno, še ena ovira na poti!

P.S.

Ne priporočam nikomur, da snema med vožnjo. Jaz sem zato pozabil zavit v trgovino in sem moral motovilit potem vzvratno, zato sem pa skoraj podrl znak za delo na cesti. Malo je manjkalo. Ufff.

A tale naš ABC dela samo, ko so temperature višje od 15 stopinj?

"NI TABLICE" kar naprej izpisuje.

In potem moram zavijat nazaj na drugi pas za plačevanje, kjer se seveda soočim s človeško prizanesljivostjo. Ko moram čakat, ker se vedno najde kakšen, ki me za živo glavo ne bo spustil v kolono. Ker iz njega se pa že ne bom norca delal, raje se zaleti prejšnjemu avtu v rit.

Pa celo poletje je bilo vse čisto ok, celo s petdeset na uro je šlo čez.

Evo, zdajle pa malo mraza in hop... NI TABLICE! Ma, kaj ni tablice!!!

Se moraš prav ustavit, da jo spozna in to na čisto določenem mestu, par metrov prej. In čakaš, kdaj te bo kdo naprej porinil ali pa vsaj neučakano pohupal. Saj ni čudno...

Tako je prispetje na cestninsko postajo vedno muka in stres. A me bo tokrat spustilo, ali me ne bo... Grrrr. Res je škatlica že bolj stara, morda bi moral novo kupit, ampak, ker sem gorenc, tega ne bom še kmalu naredil. Že za tisto drugo sem domače mučil par let, preden smo jo res nabavili. Te pa ne menjam. Da še darsu dajem, kar tako...

Se spravim sam baterijo menjat? Hm, ideja, kaj?

Danes je na Gimnaziji Poljane zagorelo!

Nekaj časa sploh noben ni vedel, zakaj gre. Tiste v zgornjih nadstropjih so spravili ven šele čez čas.

Nobenega požarnega alarma. Nikoli nobene vaje. Brez panike, kar je dobro, a se mi zdi, da s premalim zavedanjem, kaj lahko požar naredi.

Kakor zgleda, so bili gasilci edini, ki so stvar vzeli presneto resno, saj so pripeljali vsaj tri gasilske avte.

 (C) by Mitja

Tokrat je zagorelo le v kuhinji in je bilo vsega hitro konec. Mislim pa, da se na teh koncih sveta mnogo premalo zavedamo same požarne varnosti. Ko bo pa kaj hudičevo narobe, bomo pa spet iskali krivce.

A ni to malo brezveze?

P.S.

Ne vem, če bi bila pesmica: "Še nikol se nismo tolk smejal..." zdajle prav primeren. Vem pa, da smo mi na to kar naprej upali, seveda brez zavedanja, kaj to pomeni...

Je pa res, da sta šla naša dva dve uri prej domov.

Poleg tega je bil na šoli tretji rok Mature. Kako bo zdaj s tem? Razveljavljeno??? Polno težav...

Super. Po hiši imamo že web kamere, promet z računalnika otrokom tako ali tako spremljam, beležim klike in obiske na sumljive servise, v bančne izpiske jim - jasno - gledam sproti, žepe vedno obrnem naokoli, na pregled omare nikoli ne pozabim. Sem spadajo še preverjanje zadaha ob vrnitvi domov, zaklenjena vrata ob 21h, da se ja ve, kdaj pridejo domov, no, pa še kako malenkost bi lahko našel.

Zdaj pa sem končno dobil še možnost nadzorovanja v šoli. Končno! Veliki brat v meni je stegnil lovke in takoj sem se šel prijavit. Jasno!

Portal na prvi pogled zgleda čisto v redu, zdi pa se mi, da to ni le e-redovalnica, temveč mnogo več. Morda. Ne vem. Nisem imel časa.

Ker sem hitro obupal.

Ok, razumem, da potrebujemo digitalno potrdilo. To ne bo problem, taka poteza mi je celo všeč! 

V postopku lepo piše, zakaj potrebujemo digitalna potrdila in zakaj in čemu je namenjen elektronski podpis. Vsi podatki se preverjajo, davčne številke šibajo gor in dol. Do tukaj vse lepo in prav.

Potem pa pride tretji korak:
"Ob prvem obisku eRedovalnice uporabnik izbere povezavo Podpora z nadaljnjimi navodili. V besedilu klikne na povezavo Izjava. Da bi šola lahko omogočila vpogled v ocene otroka, je namreč za dostop potrebno šoli predložiti izpolnjeno Izjavo.
Podatki, ki jih je uporabnik vnesel pri registraciji, bodo na Izjavi že izpolnjeni. Izjavo uporabnik natisne, dopolni z manjkajočimi podatki, podpiše ter odnese oziroma pošlje na šolo."

Opala.

Že zavijam z očmi, že vidim, kam pes taco moli. Seveda pa to ni vse. Konec je prefinjen, točka 5.:
"Dokument Odobritev dostopa v eRedovalnico uporabnik dobi osebno na šoli ali po pošti. Na obrazcu je izpisano osebno ime otroka in aktivacijska koda zanj."

Saj ne vem, ali bi sploh kaj komentiral... Otroci bodo pač ostali brez nadzora, vse bo klavrno propadlo in iz njih najbrž nikoli nič ne bo. Iz mene pa še manj.

Morda sem res za luno, ampak Elektronski podpis pojmujem kot nekaj, s čimer zadevo podpišeš. Anede? Kolikor vem, e-podpis ni dovoljen le v nepremičninskih poslih in njim podobnih.

Zakaj, hudiča, je torej treba pri vseh e-zadevah še neke papirje printat, jih pošiljat in se sploh zaje*avat z njimi? Kako vedno združujemo stare in nove prijeme? Kako vedno z novimi tehnologijami opremimo celoten proces, ki je že tako za luno, namesto, da bi uvedli čisto nov proces, ki bi izkoriščal nove tehnologije v popolnosti?

Čisto možno pa je, da nekdo preprosto ni vedel, kako bi hranil take Izjave. Najbrž se mu je zdelo, da je pač potrebno vse hraniti v papirju. S podpisom. Takim na roko.

Ni čudno, da vsi projekti Brezpapirnih pisarn na koncu povzročijo še mnogo več papirja. Na koncu vse, čisto vse, v drugi kleti sprinta pridna tajnica in hrani v arhivu. Za vsak slučaj, ker računalnikom ni za zaupat. Ali pa zato, ker se tako pač dela.

Tole nam ne gre še najbolje. Poskusim naslednje leto.

Tole današnje vreme je pa čista žalost. Dobesedno.

Vlaga, tema, mraz, mokrota, gneča, jajcanje, dežniki...

Že vidim, da bodo tole čisto depresivni dnevi.

Morda bi res lahko uzakonili, da moramo v takih dnevih obvezno ostati doma, lepo zaviti pod odejo, na toplem.

Nikakor si ne predstavljam, da bi moral zdaj v šolo. Še v temi, ves moker v noge do avtobusa, kjer bi eno uro stal do postaje, prišel ves premražen v šolo, kjer bi me še kak prfoks, enako depresiven zaradi vremena, mučil in svoje travme lomil na meni.

Ah, sreče, svoje sem že dal skozi... Davno, davno, a poškodbe še vedno ostajajo, vsaj tako zgleda.

Potem me pa še razjezijo takile kreteni. Verjamem, da imajo poln kufer razlogov, zakaj in čemu so pametnejši od vseh nas, a me to čisto nič ne briga. Takim bi jaz avto zaplenil za tri mesece, pa naj se jim mudi, kolikor hoče. Seveda se je malo za njim pripeljala še cela četica. Medtem, ko nekatere razumem, ker so šli pač pri naslednjem izhodu dol z AC, čeprav je bilo do tam še par km, pa bi nekaterim res kaj grdega storil, ker so odstavni pas izrabili le za to, da se spet zgužvajo na naš pas. Ne moreš verjet, da so lahko ljudje tako brezobzirni, preprosto ne moreš verjet... Pa grem stavit, da so jih polna usta o brezobzirnosti drugih voznikov in o tem, kako drugi ne znajo peljat in o slabi kulturi vožnje in in in in.   

Najbolj zanimivo pa je, da to vedno drugi počnejo, kaj?

Saj ni čudno, takle dan, kako pa naj bi bilo drugače...

Tralala.

Pa mi je uspelo. Tri kroge okrog Gradiškega! Tri bloody kroge!

12.600m.

Dolgčas za znoret.

Tečt niti ne tako hudo, pravzaprav čist luštno, ampak dolgčaaaas. Kaj naj počnem eno uro in pol??? Razmišljat ne morem, muzike se mi ne da poslušat... potem se pa več ali manj vrtim okrog iste teme: teka. Mah, dolgcajt, saj pravim.

12.600m, 1:26:29, 171/93%, 1367kCal, 6:52/km.

1. krog: 27:58, 169/92%, 6:40/km,
2. krog: 28:36, 172/94%, 6:48/km,
3. krog: 29:53, 170/92%, 7:07/km.

Po koncu drugega kroga sem šel mal pit, od tu sigurno minuta pribitka. Torej bo šla desetka okrog 70 minut. Lepo počasi. Morda pa mi uspe celo bolje, na Gradiškem me matrajo klanci, tam jih pa ne bo. Ampak na manj kot uro pa ne bom računal. Nekje od 60-70 minut bo čisto ok.

Počasi je šlo, a sem se raje šparal za dolgo furo. Kaj sem pa vedel, ali sploh pretečem...

No, pa sem. Tralalalalalalala!

Končno!

Vsega sem znosil nazaj v klet. Orodje namreč. Tja, kamor tudi spada.

Seveda sem vse skupaj kar ruknil na mizo, nič pospravil. Prej ga ne pospravim, dokler ne bodo že vsi skakali do stropa. Ali pa ko bom hotel biljard igrat. Ma, ne dotaknem se ga cel mesec!

Jasno pa pri pospravljanju orodja ni šlo vse, kot bi moralo. S tistim celim kupom sem se moral ustavljati v vsaki etaži in podelati stvari, ki so me čakale že dolgo, dolgo. Končno sem celo zvočnik pritrdil nazaj. Hm, dol sem ga dal, ko smo peč postavljali. Lansko leto. Hm, hm.

Res je, na nekatere stvari moramo čakati dolgo. Priznam, da nisem prav priden v teh zadevah. Imam sicer milijon izgovorov, a zdajle ne štejejo. In v teh trenutkih resnice tudi popolnoma razumem Heleno, kako ji je grozno, če mora kaj takega zahtevati od mene. Seveda tega že jutri ne bom več priznaval!

Po eni strani sem vesel, da mi je uspelo vso to omaro narediti s svojimi rokami. Pravzaprav sem navdušen, ponosen in še vse, kar paše zraven. Po drugi strani pa sem nadvse vesel, da je tega konec.

Ma, ja, nekaj časa orodja nočem videt. Grrr.

Po eni strani, se mi zdi, da smo bili še včeraj na dopustu. Kar zame pomeni, da se je ravnokar končala šola.

In zdaj evo, je že konec počitnic. Nekam hitro gre vse tole.

Kakšnih velikih priprav nismo imeli, otroci se kar sami lepo pošlihtajo. Dva srednješolca, ena šolarka in en vrtičkar. Najbrž bo še največ dela, ko bo šel tamauček v šolo. Sicer bi šel najraje že zdaj, a bo moral še dve leti počakat.

Uff, dva srednješolca... Ta bo še težka.

Danes smo po Krtini še lepili plakate Šolska pot. Kar nekaj smo si jih spravili, da jih bomo še lepili med letom. Naše krtinsko križišče je namreč prijazno kot strela, še posebno za šolarje. Še jaz grem s strahom čez, kaj šele taki mali pikci...

Upam, da nam rata kdaj krožišče uvest.

Sicer pa: končno! Spet malo discipline in reda. So se že kar malo razvadili, nobenega dela, kar bluzenje in izguba časa. Ha, zdaj bo pa vse drugače!