Tale vikend smo se odvajali od računalnikov na splošno.

Nič tipkanja, nič brskanja, niti razmišljanja skoraj nič. Vsega skupaj sem presedel za tistim, ki mi žre drugače ure in ure mojega življenja, bore malo. Kar je vsake toliko časa tudi čisto prav.

Lep vikend je poskrbel za to. Zraven pa še vse rastlinje, ki nas je že skoraj zaraslo. Tako je bilo potrebno kosit, pa obrezovat, pa strižt, pa spet kosit, pa žagat, pa grabit, pa na koncu še vse pospravit.

Kar dobro smo se nadelali, moram priznat. Sem se pa tudi - končno - naspal. Nič kaj dosti se nisem pretegnil, lepo počasi je šlo. Še celo ležalnik sem kar nekaj uporabljal, kar je skoraj neverjetno.

In tako smo zadovoljni. Precej.

Težko pa je združevat vse svetove. Ko sem enkrat notri, ko sedim za računalnikom, me je skoraj nemogoče spravit ven. In obratno: ko sem enkrat zunaj, ko v možgančkih preklopi stikalo, me pa notri ne spraviš več. Da pa bi vsakega po malem, eeee, to pa ne gre! Eno ali drugo, nobenega polovičarstva.

Kaj čem, naenkrat lahko počnem samo eno stvar...

Glede na našo dolgotrajno tekaško tradicijo,

razpisujemo:

KRTINSKI IZZIV

Sobota, 22.9.2007, 11h, Krtina.

Nekje okroglih 10 kilometrčkov bo za pretečt, odvisno še od trase!

Udeležba za Vreme, Wego, in mene obvezna, ostali po želji. Prijave obvezne.

Kaj za pit in za pojest tudi bo. Spremljevalne ekipe bodo. Slabega vremena ne bo.

2007: Mura Challenge, Borških 10.000, Krtinski Izziv 

Tokrat pa nisem jaz krivec! Ha, sicer ne vem, kako nam je uspelo, zgleda pa, da imamo še večje mojstre doma!

Maček na sliki nima veze s sekiro. Tam je pač bil. In kakor je velik in kakor me gleda, se mu tudi ššššššcccc ne upam rečt... Nekaj že mora bit na tem, ker mu tudi Helena pusti ležat na prtu, kar prej še v sanjah ne bi pomislil.

Gremo kupit novo, danes se zapodimo med rastje, ki nas je skoraj zaraslo. Brez sekire ni uspeha.

Morda bi jo lahko na nov štil nataknil, a je tako skrhana, da je brez veze. Vsi, vključno z mano, so tolkli z njo povsod. Saj je bila že bolj malo sekira...

Včeraj se na roditeljskem našega tamaučka v vrtcu nikakor nisem mogel preriniti v zadnje vrste. Zato sem obtičal v prednjih, kar je že skoraj nezaslišano. Drugič moram priti vsaj deset minut prej! V prednjih vrstah se ne počutim dobro.

Dve uri, ej! Dve uri smo motovilili, gor in dol, levo in desno. In to v vrtcu! Kaj bo šele drug teden na gimnaziji? 8 ur???

Popisal sem cel A4 list papirja, na gosto, na robovih, spodaj, zgoraj, skratka cel list popisan. Da ne bi česa pozabil, oziroma predvsem zato, da bi lahko potem vse skupaj doma lepo spredaval. Kar sem potem tudi naredil, že za samo branje sem porabil okrogle pol ure.

V vrtcu pa je bila seveda okrog vsake stvari debata. In debata. In spet debata. Po večkrat. Vsako božjo stvar smo vsaj dvakrat obrnili okoli. Od spred in od odzad.

Vmes, nekje po uri sedenja na stolčkih za tamale, sem - priznam pri polni zavesti - pomislil, da bi bilo treba mamam prepovedat udeležbo na takih sestankih. Ali pa bi naredili roditeljske za očete posebej in za mame posebej. Ne pa za starše, kar tako, povprek!

Prepričan sem, da bi očetje opravili vse, čisto vse, v slabe pol ure. Zdaj pa smo bili debatni krožek, mislim, da so bile še najbolj zaščitniške mame s fantki. Ojdip je dobro razvit, fantki pa znajo izkoriščat mame do konca in še naprej...

Naš se še s slovenščino matra, kaj rabi še angleščino, križana gora! Pri štirih letih... Da si bo zapomnil kakšne besede, da bo poznal zven jezika? Oh, madona, no... Samo za angleščino smo porabili vsaj 20 minut, saj gredo k angleščini lahko le starejši od petih let. In potem smo razglabljali, kako je svet nepravičen, ker podpetletniki ostanejo brez angleščine, ki bi lahko neprecenljivo prispevala k njihovem razvoju.

In tako je šlo še o rolanju, smučanju... kaj jaz vem, čemu še vsem... Za štiriletnike.

Jaz mislim, da smo že čisto nori. Otroke silimo, da bi čimveč znali že v najzgodnejših letih. Da bi lahko postali uspešni, jim je treba nudit čimveč, čimbolje, od jutra do večera in še ponoči. Od njih nič več ne zahtevamo, le kar naprej jim vse omogočamo in jih silimo v našo, lastno, smer.

Saj ni čudno, da niso več samostojni, saj nikakor ne morejo več biti.

Kdo jih bo pa naučil Življenja? Z vsem, kar spada zraven: solze, smeh, trpljenje, žalost, sreča. Tudi tega se morajo naučit, s tem se bi morali vsaj znati spopadat.

Mi pa za njih skrbimo preprosto preveč. Zavijamo jih v vato, strežemo jih odspredaj in odzadaj, vse jim prinašamo k ri*i, kar naenkrat pa jih potem vržemo v življenje: zdaj se pa znajdi sam! Saj ni čudno, da so pubertete vedno hujše, saj se mladostniku kar naenkrat cel svet spremeni.

Zase mislim, da imam do otrok eno samo nalogo: da jih pripravim za življenje. Ne za lepo, prekrasno življenje, temveč za realno življenje. V njem morajo znati sami najti svoje trenutke lepote in sreče.

Bitka s pipo je dobljena. Huraaa!

Ampak za vsak slučaj je še vedno lavor pod odtokom, nikoli ne veš, mogoče je zmaga samo prehodna...

Mi gredo pa pipe na živce. A ne morejo označit, katera cev je za toplo in katera za mrzlo vodo? Je treba res šparat na vsakem koraku? Popolnoma jasno je, da sem cevi obrnil, kljub temu, da sem pazil prav na to. Ampak, ko ves zverižen ležiš pod koritom, klešče te žulijo v hrbet, kaplja pa ti direktno za vrat, so vse cevi enake. Samo upaš, da boš čimprej končal, ker ti bodo drugače roke odpadle.

S ključem je tako fino vrteti matice po 1/244-inko naprej. Ker preprosto ni prostora. Če bi si pa hotel prostor naredit, bi pa moral pol kuhinje razsut. Ah.

Ja, in kdo se je spomnil, da je ravno pravšnji ključ 11??? 11? Vse je 10 ali 12, od kje zdaj 11? Vsaka jajca morajo biti nekaj po svoje. Še dobro, da sem ključ po več urah iskanja le našel, zakopanega in pozabljenega od vseh, nekje globoko v kleti.

Sem hotel potem domačim prodat, da sta zdaj topla in hladna voda zamenjani, da naj to sprejmejo kot izziv. Pa ni bilo kakšnega velikega navdušenja. Celo še huje. Takoj sem moral spet direkt pod korito.

In sem moral vajo ponovit. Jebela cesta. Tudi nekaj krepkih je padlo. Čez pipe, vodovodne napeljave in vodovodarje na splošno.

Resno razmišljam, da bi odprl nov blog: Prigode domačega mojstra z dvemi levimi rokami. Se je že kar nabralo tehle stvari...

Ostalo mi je polno nekih ventilov, podložk in čudnega materiala. Od kje neki???

Nikoli ni miru...

Zdaj popoldneve preživljam lepo zleknjen, pod pomivalnim koritom v kuhinji.

Vodo tankamo v banji.

Danes grem kupit novo pipo. Potem, ko sem kupil že nov ventil. Ampak ni bil ta glavni krivec.

Morda pa tudi pipa ne bo. Kdo bi vedel.

Če ne bom končal v doglednem času, nas bo zunaj zaraslo, še iz hiše ne bomo mogli.

Tale bo še dobra. Že zdaj je bitka zanimiva.

Kot prvo se zahvaljujem sreči, da nisem administrator na Siolu.  Ta bo najbrž z ekrana prepisoval glasove iz komentarjev na listek in delal črtice. Nato bo vse nekam vnesel, da bo lahko posortiral in zbral glasove. Uff, ne... ne... nočna mora.

Če bodo to še kdaj delali, pa bi bilo res morda dobro razvit eno malo spletno stran, anede? Po mojem bi se to splačalo tudi za samo enkrat. Kakšen tehnično podkovan bloger bi to lahko naredil za < 100 € v dnevu, dveh.

Kot drugo pa so zanimivi komentarji.

Naprimer o pošteni in pravični izbiri.

Kot vem, je Siol komercialna firma, kaj imajo torej tu zraven pravičnost, poštenost in ostala navlaka? Ko se je Siol odločil, da bo imel hišne blogerje, jih je izbrala neke vrste komisija. To nekaterim ni bilo všeč. Ko zdaj izbira ljudstvo, spet drugim ni všeč. Pa smo tam. Koga pravzaprav briga? Postavili so svoja pravila, kako do takšnega izbora priti in to je to. Nič drugega ni.

Naprimer o kvaliteti piscev.

Veliko se spet govori o kakovosti. Pa čeprav se v naslednjem trenutku izkaže, da ima vsak povsem drugačna merila. Torej že na daleč lahko vidiš, da ne gre za kakovost, kako naj ljudstvo izbira kakovost? Se je to že kdaj zgodilo? Ljudje pač izbirajo popularnost. V tem seveda ni nič hudega, zakaj ne? Zabava se mnogo bolj prodaja, kot vsi klasični ruski pisci skupaj. Siol se vsaj ne dela, da nas bo kulturno ali kakovostno osmislil.

Bistvo je v obisku, v prepoznavnosti, morda celo v videnih reklamah. Čim več, tem bolje. Večerova poteza je dobra, Siolova še toliko boljša. K sebi bodo zvlekli precejšnje število blogerjev, če pa že ne, bo pa vsaj obisk mnogo večji. In to šteje, kajne?

S tem je tako, kot s pornografijo. Polovica sveta tuli, kako naj se jo prepove, druga polovica pa zapravlja. In če industrija pornografije obrne mnogo več denarja, kot Hollywood, zakaj bi se kdo v tej industriji potemtakem sekiral?

Moje osebno mnenje je, da je že delanje skupnosti okoli posameznih ponudnikov, za same blogerje nevarna zadeva. Z zelo malim vložkom dobi ponudnik mnogo več, kot si je lahko predstavljal. Izbor na ta način, kakršen je, pa je sploh cinizem najvišje vrste.

Rojeva se nova elita. Kar je - konec koncev - tudi prav, skupnost jo prej ali slej potrebuje. Vendar se bo razvila s pomočjo nas samih, zavrtena pa bo v smer in dobrobit Siola. Jasno.

Scena se bo definitivno dokončno razbila in razdelila. Zamere bodo pustile globoke rane, čeprav o tem nihče ne bo govoril. A poznalo se bo, dolgo časa se bo poznalo. Ljudje smo hitro zamerljivi, sploh če nimamo enakih možnosti. Kuhanje zamere je edino, kar nam preostane.

Zaverovanost vase je dobra le do neke mere. Če jo je preveč, mnogo prej škodi, kot naredi dobrega. Ogromno blogerjev obsoja pisce, ki smetijo in, ki niso dobri. Velik del scene se strinja s tem, da je v sami sceni "ogromno smeti". Jaz sam se kar naprej sprašujem in gledam naokrog, da bi opazil, kje neki pa so te smeti??? Pa jih do zdaj še nisem opazil. Ljudje imajo svoje načine, kako pisati, kaj opisovati, na kakšen način in zakaj. Kdo pa sem jaz, da sodim?

In kdo si Ti, da sodiš?

Že samo razmišljanje o smeteh, je delanje kakovostnih razlik. Pomeni biti "višje", pomeni biti "boljši". Pa smo tam, berače je treba spravit s poti, manjvredne pa pustiti v hribih, volkovom.

Nekateri blogi so ti všeč, drugi pač ne. Ne more ostati pri tem? Je treba ostale zmerjati, jih dajati v nič, jih obsojati? Ene bereš, druge ne. Enim komentiraš, drugim ne.

Vsem trem izbrancem prav nič ne zavidam. Za njih se bo bloganje korenito spremenilo. Najprej jih bo mučil notranji pritisk, nato pa še pritisk množice. Pa ja ne, da kdo misli, da ga ne bo? En sam napačen prispevek lahko pokvari dolga leta dela in dobrih prispevkov. Množica, ki čaka v vrsti na svoj trenutek, ne odpušča nikakršnih napak.

Niti ene same.

Vendar bom vesel z vsemi tremi izbranci, kakorkoli že, razvija se. Morda mi ni smer povsem všečna, a bolje neka smer, kot brez smeri. Kdo pa sem jaz, da bi sodil, kajne?

Srečno, torej!

Pripis, 13.9.07
Ves čas, kar se dogaja tale izbira, sem nekaj pogrešal, pa niti sam ne vedel, kaj. Končno sem danes spoznal, ko je Človek pripopal svoj trackback v temo, čeprav jo je spisal dva dni prej. Odstop, to je seveda tudi del te igre! 

Mene dvigala vedno razjezijo. Še posebno takrat, ko jih je več skupaj. Prihajajo, odhajajo, ponavadi brez kakršnegakoli reda. Kličeš za dol, se ustavi in te popelje gor.

Kakor, da bi šel na ogled mesta...

Ali pa samo nam, smrtnikom, pač ni dan vpogled v logiko dvigalskih sistemov. Saj verjamem, da je dobra logika vredna veliko, a dozdeva se mi, da v naša vedno vgrajujejo najbolj poceni robo. Ki ne komunicira z drugimi dvigali, brez posebnega sistema, velja le pravilo prvega klica.

In potem se vedno razburjam in cepetam pred njimi ali v njih, ko se voziš gor in dol, kot kak cepec.

Obstaja pa en sistem dvigal, ki pa me vedno navduši. Čeprav sem prvič, ko sem se vozil z njimi, bil zapeljan nekam čisto drugam. In potem skoraj nisem več našel nazaj, saj dvigal preprosto nisem znal uporabljat. Dokler ne greš, pač ne veš.

V sklopu so štiri dvigala, na vsaki strani pa stoji ena takale konzola. Bistvo je, da dvigalom prej poveš, kam greš in ne šele potem, ko stopiš vanje. Ko si noter, ni nobenega gumba za nadstropja več. Ne moreš si premislit.

Odtipkaš nadstropje, konzola pa ti pove, katero dvigalo te po popeljalo do tja: A,B,C ali D. Pa še smer ti pokaže > ali <.

Neverjetno uporabno in učinkovito.

Je pa edini tak sistem, kar sem jih videl. Morda jih res nisem videl veliko, nekaj pa že.

S temle čudom tehnike se greš lahko igrat v Stolpnico BTCja, Ljubljana. S trinajstega nadstropja je prekrasen razgled. Pa še za jest je kar v redu.