Pozabite na trnke, vabe in podobno. To so preživete stvari in ribištvo samo otežujejo.

Pogruntali smo namreč nov način, kako loviti ribe. Preprost, učinkovit in poceni. Ravno prav za današnje čase.

Takole se jih pravilno lovi:

S ta velikimi še nismo poskusili, a najbrž bi šlo. Kakšne večje roke bi prav prišle, če pa jih ni, pa tudi prav.

Ti dve "girici" sta šli nazaj v vodo, nč bat. Nič hudega se jim ni zgodilo, razen tega, da sta bili nasilno odvzeti od hrane. Kar pa je po drugi strani lahko dobro, kakor se ribe tam mlatijo za hrano, hodijo po suhem in podobno.

Elektronska pošta je res prava killer aplikacija. Velik del krivde za razmah spleta je res najbrž najbolje pripisati kar njej.

Deljenje informacij in povezanost sicer nista najhitrejši in trenutni, a svoj čar nosi najbrž ravno v tem. Zakasnitve niso tako hude, da bi bile informacije že stare, najbolje pa je to, da ti ni potrebno biti kar naprej na razpolago. Vsake toliko časa se lepo usedeš in prelistaš sporočila. Na nekatera lahko odgovoriš takoj, druga pa lahko pustiš tudi čakati. Vse je torej na tebi samemu, kako boš razpolagal s svojim časom in delom. Kar je seveda prednost.

Sporočila so kratka, jedrnata in usmerjena v tisto, o čemer bi se rad pogovoril. Večinoma brez nepotrebne navlake. Pri tem lahko čez spraviš katerekoli vsebine, še mokro cunjo bi lahko spravil čez, če bi se potrudil...

Elektronsko pošto uporabljam že vrsto let, že zdavnaj sem nehal štet leta.

A še vedno me presenetijo načini njene uporabe. Najraje od vseh imam telefonsko elektronsko pošto.

Najprej ti pošljejo email, v istem trenutku pa ti že zazvoni telefon. Medtem, ko bereš sporočilo, ti ga še zdeklamirajo po telefonu.

Po vsakem takem pogovoru še vsaj dve minuti strmim v prazno in se počutim nekako nategnjenega.

Ah, tehnologija se resda menja, a nekateri procesov zaradi tega že ne bodo menjali. Ni čudno, da je potem vse samo še bolj zakomplicirano.

Tisto, v virtualnem svetu najpomembnejšo?

Tisto, s katero se boriš, ko nastajajo tvoji zapisi?

Tisto, preko katere si povezan v ta svet?

Moja je stara že deset let in kljub vsem mlajšim naokoli, je ne zamenjam brez boja. Ker je preprosto fenomenalna.

Pa moja ljubezen do IBMja gor ali dol. Tole so naredili enkratno, je treba priznat.

P.S.

Šele popoldan sem opazil, da je slika malo "blurred". Super, očala bodo kmalu na poti... Po pravici povedano pa pride to čisto prav, se vsaj umazanije ne vidi. No, saj ne rečem, da je umazana, no... ;)

Že od nekdaj sem precej navdušen nad Google Maps. V zemljevide lahko gledam ure in ure in si razbijam možgane kje je kaj.

Pogled iz zraka zna biti včasih precej nenavaden, nanj se moraš privaditi, drugače ne razločiš nič.

Zgleda, da je Google spet malo posodobil karte našega ozemlja, tokrat so na vrsti predvsem Julijske alpe. Sam tega ne bi niti opazil, a so mi uporabniki na Panoramio servisu popravili lokacije slikic. Glede na prejšnjo ločljivost nisem ravno veliko zgrešil. Je pa zdaj ločljivost čisto do predzadnje, kar je več kot super.

Aljaževega doma na Triglavu pa nisem in nisem odkril. Igra senc naredi svoje in po desetih minutah ti ni več jasno, kaj sploh gledaš. Kredarico in Planiko se dobro vidi, stolpa pa ne najdem za živo glavo.

Jasno, da sem šel še enkrat po naši poti na Krn. Še slikat mi ne bi bilo treba toliko, ko bi vedel, da se zdaj vse tako fino vidi.

Tole so kasarne na poti od Krnskega jezera proti Komni. Skrivajo se med hribčki, da jih čez hrib ni bilo mogoče zadet. Neverjetno, kaj so vse počel v WW I. Ljudje smo res nori.

Naj slike povedo več, kakor lahko jaz.

Iz Lepene, sobota zjutraj.

Koča pri Krnskih jezerih, kmalu nato. No, vsaj dve uri.

Krnsko jezero, že spodaj v daljavi.

Mahamo jo proti Krnu. Direktno. Ampak je daleč...

Toliko daleč pa spet ne, da ne bi mogli splezat gor!

Kako so lačne ribice, lahko jih z roko loviš!

Naslednji dan pa čez Komno, proti Bohinju!

Vijugasta pot, gor in dol, a prekrasna!

Dokler na koncu, na Komni, ne uzremo Bohinjskega jezera.

Veseli, da smo tu, a žalostni, da se je končalo.

S Komne do dol sem tekel in ubiral vsako bližnjico. Ena ura. Noge zdržale. Super. Ponosen.

Vsak izlet je boljši. Ta je bil enkraten! S Krti se splača it!

Mački že vedo, kako je treba.

Ja, zakurili smo. Ni čudno, kaj?

Najbolj uživa maček, potem otroci, potem pa midva.

Jutri greva na Krn, v sneg, rabiva malo toplote s seboj.

Danes je nekdo rekel, da so lastovke že šle.

Ma, ne........

Zdajle sem sicer malo gledal naokoli, a ko jih rabiš, nobene ni. Zdaj pa me je postalo malo strah.

Če so res že šle, potem zima res ni daleč. Najboljši pokazatelji so.

Samo še po nebu gledam, morda pa le ni res!

Včeraj sva zamenjala posteljnino.

Poletne odeje so šle globoko v omaro, na posteljo pa je prišla ena velika, zimska, topla odeja.

Strah, da se zimska posteljnina ne bo ujemala z novo podobo spalnice, je bil odveč. No, jaz tako ali tako tega ne bi opazil. Bistvo je, da je toplo, ne pa da se ujema...

Danes zjutraj sem že resno razmišljal o tem, da bi vsaj zjutraj začel kurit. Prav fin občutek je, ko se zjutraj umivaš z ledenimi rokami. Bljak.

Še na terase se mi ne lušta več hodit. Sssseeee nnneeee mmmmooorrremmm vvveeeččč pooogggooovvarrrjjjat nnnorrrrmmmalnnno...

Ah, cela je*a.