Začetki so torej težki, a pri koncu se ti začne risati nasmešek.

Zunanji izgled je že dobil svojo pravo podobo. Manjka le še ena mala, mala malenkost. Mi je materiala zmanjkalo, jasno.

Znotraj sem pa tudi naredil že tri police, tiste, za katere se mi je zdelo, da bodo najtežje. A ko se enkrat navadiš delat, ni nič več tako težko. Les je hvaležen material, rezanje, vrtanje in vse, kar mi je vedno predstavljalo težave, ni več tako grozno.

"Bomo pa odrezal!" si pravim in odrežem... Kakšnega velikega kiksa nisem naredil, upam, da tako tudi ostane!

Končno bomo imeli omaro, kot se šika! In ne bodo najine obleke razparcelirane po vsej hiši pomalem.

No, s policami bo še kar nekaj dela, pa za obešat, pa elektrika, pa... O, se bo še kar dela našlo, a zdaj treme ni več, vse bo mnogo lažje. Pa še omara je čisto po najinih željah!

Živ dokaz, da se je potrebno le lotiti, nič drugega. Če lahko to jaz naredim z dvema levima rokama, kaj bi naredil šele kdo, ki se spozna na te reči! Ojej.

Pa končno se bova znebila tistega sušilca, ej!

Ker cele dneve delam garderobno omaro, ni časa za za nič drugega.

Še dobro, da sta prišla Mitja in Tadeja, je Mitja prinesel s Sicilije prav grozno pošast.

Cele dneve teče v krogu, ne je in ne pije, tako ni potrebno zanjo preveč skrbeti.

Posnel sem jo na skrivaj, v pogojih slabše osvetljenosti, vse to zato, da me ne opazi, bogve kaj bi mi lahko še naredila!

Pri nas v službi imamo polno majhnih teras. Skoraj vsak šef jo ima. Te ne pridejo v poštev.

Potem imamo pa še eno malo čajnico, ki ima tudi izhod na teraso, na vrhu stavbe. Super. Dolga leta že nisem tja hodil, ni bilo potrebe. Zdaj pa - zaradi terase seveda - spet hodim tja.

Si pa tam delimo prostor z mogočnimi klimami, ki so jih naši pred par leti postavili naši vrli mojstri. Prostor se je zdesetkal, ampak ga je še vedno ostalo za kar nekaj tistih, ki zadnje čase ne morejo brez teras.

Te klime so res impozantne, hkrati pa tudi neverjetno zanimive. Bučijo namreč čisto tako kot velike ladje!

In potem stojiš ob mizici, ob kavi, na terasi, gledaš dol v mesto, poleg tebe pa buči dimnik in še lahno žuborenje vode se sliši.

Ej, kot, da se pelješ direkt v Grčijo!

Vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat, anede? Sem se zalotil danes, da iščem bazen...

"Ko rano rani, rano dan zajebe."

Pri nas na gorenjskem beseda nekaj velja. Trma pa še več. Tisto, kar se zmeniš med prijatelji ob pivu, pa največ. Ni kej kwa, morš jt.

Stane je bil tukaj natanko ob 5h. Ne ob 17h! Ob 5h! Zjutraj!

Sicer pa sem bil jaz tudi že pripravljen na start. Si nisem upal scagat.

Pa sva šla.

7.039m, 45:39, 165/88%, 682kCal, 6:30/km.

Moram priznat, jutranji tek je nekaj čisto posebnega! Po eni strani čista, stoprocentna muka, po drugi strani pa čisti užitek. Začneš v temi in se v potu prebijaš skozi jutranjo zarjo. Pekel in Nebesa skupaj, kar je, meni, ki sem kaotičen, nadvse všeč.

Tudi telo čisto drugače dela. To sem opazil po ene treh km, ko pulz nikakor ni splezal čez 166. Pa sem hotel malo hitreje tečt, ampak preprosto ni šlo. Noge niso pustile, nikakor! Šele potem, proti koncu, je pulz zlezel do 170, a zelo počasi. Popoldne je čisto drugače... Sem tudi mislil, da bo zjutraj kaj bolj frišno, pa nič. Tile dnevi so precej naporni. Kot, da poleg vse svoje teže, nosiš še celo nebo.

Kaj, a zdaj naj grem pa še v službo??? Norc.

Sam sebi pa res lahko voščim. Za tri leta miganja, za tri leta vztrajnega pisanja. Kar je – predvsem zame – ena velika reč. Ponavadi pri teh, tehnoloških zadevah, ne zdržim prav dolgo. Tri leta je tako že kar ogromno časa.

V tem času se je moj blog kar dodobra razvil, profiliral. Od začetka so objave kapljale bolj po kapljicah, večina jih je bila čisto na osebni ravni dnevnika. Kaj in kje smo kaj počeli. Z veliko slikami, ki sem jih popal kot linke. Na komentarje sem preskočil šele konec lanskega leta, zakaj je temu tako, najbrž nekje piše. Seveda sem zato moral spremeniti tudi obliko bloga in vsega, kar paše zraven.

Velikokrat sem se spraševal, in se še vedno, ali je pomembno, da me ljudje berejo. Pa še zdaj nisem daleč prišel. Včasih me teži, ker imam malo obiskovalcev, včasih pa mi je to prednost. Včasih bi bil rad znan, po drugi strani pa bi bil rad nekje zadaj, na robu. In tako se enkrat nagibam v eno smer, drugič v drugo. Glede na to, da ne pišem o aktualnih temah in da skoraj nikoli ne postorim nič takega, da bi mi dvignilo nivo, sklepam, da se prej nagibam v tisto, drugo smer, na rob.

Svoj krog bralstva sem dobil, to bi mi moralo biti dovolj. Sem previdnež in počasnež, vsega se lotevam na hitro, a potem obsedim in kuham v sebi dolgo časa. Dokler nisem prepričan, da je to tisto pravo. Sam sebi torej ne zaupam preveč, sem samo človek, z vsem, kar paše zraven. Samoslepil me je strah in se jih skušam na ta način odrešiti.

Eno je gotovo, na blogu skušam ostajat jaz jaz. In nič drugega. Ne slepim bralcev in ne slepim sebe. Skušam se držati svojih načel in skušam ostajat zvest samemu sebi ter posredno tudi drugim. Kar pa ne pomeni, da sem tak, le trudim se. Trudim se popravljati svoje napake in trudim se iti naprej, tja, kamor jaz mislim, da bo za moje celotno bitje bolje.

Poboljšanje je torej subjektivna reč in le moja lastna odločitev.

Hotel sem navesti še polno goro podatkov o svojem blogu. Ko pa sem se jih spravil nabirati, sem – presenečen - ugotovil, da lahko navedem le tri. Najbrž bi lahko še sestavil listo najbolj zlorabljanih besed, naprimer »pravzaprav« bi najbrž zasedla prvo mesto, s 1687-imi ponovitvami. Ali pa število manjkajočih vejic. Ali pa številko, kolikorat začnem stavek z »In«. Pa taki podatki ne zanimajo niti mene samega. Zato sem se jim odpovedal, s težkim srcem, jasno.

17.8.2004 – 16.8.2007
727 objav,
1331 slik.

Jah, srečno, anede? Pa da bi še dolgo trajalo!

Naša, krtinska, cerkev se enkrat predstavlja kot Sv. Lenart, drugič kot Sv. Rok, ponavadi pa je kar oboje. Svoj god praznuje na šestnajstega avgusta.

Se mi zdi, da ob Lenartu ne zvoni takole cel dan, kot to počne danes. Po drugi strani pa tudi pojma nimam, kdaj goduje Lenart. Tako bodo ta imena še nekaj časa ostala, vsaj meni, skrivnost.

Vem pa, da sem šele po kakšnem letu pogruntal, zakaj se gostilna pod cerkvijo imenuje Rok. Hm, včasih imam pa res dolgo lajtngo...

Drugače pa je naša cerkev ena bolj zanimivih. Se jo splača pogledat.

Ker ima god, ne bom nergal nad današnjim jutranjim petjem zvonov. Natanko ob 5:45 so začeli, z vsemi razpoložljivimi zvonovi. Me je kar malo privzdignilo, ker smo pozabili na tale dan in spali pri odprtem oknu. Kar pa pomeni, da se ti zdi, da je zvonik na balkonu.

Tamauček pa je vse skupaj lepo ignoriral in kar spal.

Glavno vodilo mojega življenja je lenoba. Vsaj tako zgleda.

Kdaj je bilo nazadnje kaj objavljeno v kategoriji pr'norch? Se niti ne spomnim, gledat pa tudi raje ne grem. Bom imel samo še bolj slabo vest. To pa ni dobro za napredek, anede?

Ampak sem se le spravil danes spet na tek. Po dolgem času in po nešteto izgovorih. Seveda, če moram izbirati med delom in tekom, potem izberem lažjo varianto: tek. Tudi, če se ne izkaže za tako, lahko, varianto...

7.049m, 48:50, 170/92%, 763kCal, 6:55/km.

Staneta sem srečal takoj po začetku in je takoj skočil tečt z mano. Kar se je izkazalo za enkratno. Drugače bi po tretjem kilometru vse skupaj poslal u tri krasne... Ni se mi dalo več, sem hotel res nehat, a mi je Stanetova družba to preprečila, ker se nisem hotel preveč osramotit. Trma dela svoje. Včasih torej pride čisto prav.

Sva pa naredila neumnost: zmenila sva se za v petek ob petih. Zjutraj.

Ojejejejejej.

Praznik sredi tedna je kot naročen za izlet, ali pa poleževanje, ali pa kakšno vožnjo po okoliških krajih. Hribi? Morje? Vsaj kosilo zunaj?

Japajade.

Je tudi kot naročen za Delo!

Sicer sem pa kar zadovoljen, nekaj počasi ratuje, čeprav z dvema levima rokama!

Ogrodje je torej narejeno. Še enega malo popravim, potem pa se lotim vsega ostalega... Morda bo pa čez vikend že skoraj fertik?

Pa še domača, krtinska cerkev, danes ni preveč nagajala, jo je bilo bolj malo slišat. Jutri, na dan Sv. Roka, bo mnogo huje, zvonilo bo cel dan!