Piva in Iger

by piskec 9. avgust 2007 08:00

Tole bi sicer bolj spadalo k Brankovem opusu o straniščih, ampak vseeno.

Zadeva mi je bila prvič čudna, drugič sumljiva, tretjič sem že sramežljivo ciljal, četrtič pa sem že z veseljem gole zabijal.

In, ni hudir, da spiješ še eno pivo več, da se greš lahko potem igrat naprej...

Pa še fino imajo za glavo naslonit, da počiješ.

Tags:

Začetki so težki

by piskec 8. avgust 2007 20:49

Vsak začetek je težak. Prej ali slej pa do njega pride, še posebno, če je dovolj volje.

Dobrih osem dni zamude tudi ni toliko, anede?

Najprej priprave, teh je bilo kar nekaj. Če nisem šel vsaj triinštiridesetkrat v klet, nič ne rečem. Zato danes nisem šel tečt.

Preden vse orodje na kup zneseš... si že zmatran. Za žaganje so me seveda deložirali na balkon, čeprav sem imel idejo, da bi vse delal kar v spalnici. Pravzaprav ni slaba ideja. Balkon, namreč.

Žaganje mi gre. Tudi žaga z akcije je zdržala. Danes.

In tole je dosežek dneva. Prva zadeva že stoji.

In to ne niti tako slabo, tako, da je občutek za naprej kar dober.

Je pa vse vigl vagl, od samega lesa, stene, pa tja do kotnikov. Mene so učili, da se napake nalagajo ena na drugo, zaradi tega si težko predstavljam, kaj hudimana bo prišlo ven na koncu... Če upoštevam še svoje merske napake, pa to, da vedno - res vedno - preveč odžagam... Huh.

Vsekakor bo še zanimivo.

In ker je vse tako vigl vagl, sem na koncu z veseljem spil pivo. Se je vse skupaj malo poravnalo.

Sem vedel, da je stvar samo v perspektivi. Tako!

Tags:

hiša

Vstajenje

by piskec 8. avgust 2007 08:23

Res, tole mi zgleda kot Vstajenje.

Vsem, prav vsem, se lahko le iskreno opravičim za dvodnevni celotni izpad.

Ker bi po pogodbi lahko težil (šele) po 48. urah nedosegljivosti (dobra pogodba, kaj?), se je napaka odpravila po 46-ih urah.

Samo da bo zdaj vse ok.

In če citiram samega sebe:

"Ker sem odvisnik, prazno in pusto je moje življenje, me tile dnevi, ko sem brez interneta, spravljajo v abstinenčno krizo. Sem slep, gluh, pa še govorit ne morem."

Z malce ironije ga morate jemat, saj veste, anede?

Tags:

splošno | tehnika

Odgovor Sabini Obolnar, odgovorni urednici One

by piskec 7. avgust 2007 13:41

Uvodnik Sabine Obolnar v Oni, z 7.8.2007, me je najprej šokiral, nato razjezil, potem zelo užalil, na koncu pa še prizadel.

Sam se imam za blogerja, zato je Uvodnik naslovljen tudi name, besede letijo direktno v mojo notranjost in krepko bolijo. Ne morem drugače, kot da se odzovem in ji na njen Uvodnik odgovorim.

Niti ne toliko pozorno branje Uvodnika pokaže zanimivo in predvsem povsem novo sliko komentatorke, ki se do sedaj ni kazala v taki luči. Njeni komentarji in uvodniki so večinoma premišljeni in iz sveta, na katerega se spozna. Čeprav je dostikrat kar ostra, pa še nikoli nisem zasledil nesramnosti, opazne vzvišenosti in nadmoči nad življem tega sveta.

Tokrat povsem drugače. Postavila se je v vlogo razsodnika, Pravičnega, celo malega boga, ki nas bo odrešil vseh muk. Odrešila nas bo alkoholikov, kadilcev in na koncu še tistega, najbolj izprijenega na tem svetu: bloganja.

Ker je v samem Uvodniku toliko stvari, ob katere se moram obregniti – navsezadnje govori tudi o meni -, pojdimo kar lepo po vrsti.

Že sam naslov: »Nehajte, prosim!« je milo rečeno, presenetljiv. Res, da se v svetu blogerjev še vedno govori o MM, pa vendar. Tole je njen tretji Uvodnik, kjer tudi sama govori o MM. Kdo naj torej neha? Po njenih besedah je svet blogerjev tako ali tako čisto drug svet, ki z realnim nima nobene zveze, pa vendar sama, v svojem »realnem« svetu, torej v svetu revij in časopisov, v dosegu, ki je nekajkrat večji, kot blogerski, to isto tematiko vleče na plano že tretjič. Če ji je res do tega, da se o tem ne piše več, res ni potrebnega nobenega Uvodnika več na to temo. Se povsem strinjam!

Jasno pa je, da je MM tokrat v drugem planu. Je samo dobra iztočnica za dokončen obračun z blogerji. S svetom, kjer se je »v zadnjem času dvakrat odpravila po sledeh blogerjev...«. Celih dvakrat!

Sabina Obolnar ima neverjetne psihološke in bogvekatereše prednosti pred vsemi drugimi. V dvakratnem prebiranju blogerske scene, je prišla do slike vseh blogerjev, do slike celotne scene. V dvakratnem prebiranju je prišla do mnenja, katerega mora nujno deliti s celotnim bralstvom One. In zdaj ve o vseh blogerjih vse. Pa o komentatorjih. Pa o življenjih blogerjev. Pa o njihovem jeziku. Skratka, ve vse.

In zato nam vsem sporoča, da smo bolni in prazni. Da smo jezni na ves svet, polni gnusa, o sebi ne pišemo sploh nič, vsepovsod samo svinjamo, kritiziramo in pljuvamo. Smo zafrustrirani in nesocializirani. Pa še kaj bi se našlo, a proti ostalim ni omembe vredno.

V dveh dneh priti do take ocene, je neverjetna sposobnost. Vsaka čast.

Vendar take ocene ne morem kupiti. Z blogerji se spoznavam že dolgo časa, moja ocena je čisto drugačna. Zato verjamem, da gre pri njej predvsem za nepoznavanje tematike, površnost pri obdelavi videnega in posploševanje v največji mogoči meri.

Zgleda, da Sabina Obolnar že dolgo ne sledi več tehnološkem napredku, drugače ne bi še vedno mislila, da so računalničarji dolgolasi bradači, ki se sredi noči bašejo s pizzami in »znanimi in neznanimi substancami«. Že dolgo ne več. Morda v kakšnem filmu iz osemdesetih let, vseeno pa ji priporočam gledanje kakšnega novejšega filma, če že ne gre drugače.

In ko smo že pri tehnologiji, blogov ne omogoča sodobna tehnologija. Blogi niso od včeraj. Tudi od predvčerajšnjim ne. Morda so zdaj bolj popularni in moderni, a obstajajo že kar nekaj časa. Že od nekdaj je lahko posameznik objavljal lastna mnenja. Pravzaprav je bilo takih kar nekaj.

»Razglabljati o vsakomer, samo o sebi pa – nič.« Blogi imajo posebno kategorijo, ponavadi je to Osebno, kjer blogerji velikokrat razmišljajo o sebi, o svojih dejanjih in o odnosu do prenekaterih stvari. Pri slovenskih blogerjih je to celo ena bolj priljubljenih kategorij. Veliko več se ukvarjamo sami s seboj, kot pa z drugimi. Seveda pa se vsega tega ne da ugotoviti v dveh dneh, kajne?

O jeziku ne bi preveč razpravljal. Res je, pojavljajo se vse možne različice, od pisanja v hieroglifih, do »visokega« knjižnega jezika. Platforma omogoča vse možnosti, od posameznika je odvisno za katero se bo odločil. Posplošiti oceno, da je vse spakedranščina, na vse blogerje, pa je boleče. Pri prenekaterem blogerju je opaziti, da dela mnogo lepše z jezikom, kot vsi novinarji in javne osebnosti skupaj. In to brez lektorjev in brez celotne podporne ekipe, katero najbrž premore tudi Ona.

V dveh dneh je bilo tudi ugotovljeno, da so naša življenja prazna in pusta. Vsi smo bolno jezni na svet, le da, ker nimamo za psihiatre, za lajšanje psihiatričnih težav uporabljamo bloge.

Me res zanima, koliko ve gospa Obolnar o mojem življenju? O meni? In četudi nekaj ve (seveda si lahko vse prebere, ker sem oseben, čeprav sama pravi drugače), kako lahko sodi, da je moje življenje pusto in prazno? Kako lahko to sodi o kateremkoli blogerju? Pozna koga od blogerjev? Ga RES pozna?

Zdi se mi, da je to precej arogantna sodba. Sodba s pozicije doseženega, sodba s pozicije moči: mi, uvodnikarji, smo carji, vi, blogerji, pa ščeneta, ki ne znajo niti živeti. Nesramnost brez primere in pripravljanje teritorija za Spopad Svetov. Ogroženost.

Celoten uvodnik kritizira blogersko sceno z natanko istim načinom, kot ga odgovorna urednica sami blogerski sceni tokrat očita: nepoznavanje, posploševanje in nesramnost. Vsemu temu se doda še aroganca nad našimi življenji obrobnih in nezaželenih osebkov ter na koncu še zakrit klic k pravno formalni odstranitvi vseh nepravilno govorečih ali pa k vsaj nujno potrebnem zdravljenju.

Cinizem? Provokacija? Ne morem verjeti, da urednica ne bi pomislila na to, da utegne tak Uvodnik pretresti blogerje. Tega preprosto ne morem verjeti, za takšno je res nimam. Torej je lahko le provokacija ali pa utišanje, grožnja s stališča močnejšega. Kar pa spet ni v skladu ne z naslovom Uvodnika, ne s samim pisanjem. Pritoževanje in očitanje natanko istega, kar počneš tudi sam, je... je... saj niti ne vem, kaj bi rekel. Ne gre mi v račun.

Najbrž je to zato, ker sem samo bloger. Nisem šolan za novinarja in ne pišem Uvodnikov. Sem človek, ki piše v spakedranščini, večinoma časa pa preživim po gostilnah, se nalivam z alkoholom in kadim (zunaj), moje življenje pa je prazno, pusto in polno jeze. Ni čudno, da ne razumem...

In ker sam Uvodnik že tretjič vpleta MM v celoten in ponoven »spor«, ki bo nastal tudi ob tej priliki, je prav, da povem nekaj tudi o njej.

MM je kriva. Kopičiti zavajanje svojega poslušalstva je seveda še hujša oblika, ki je bralci ponavadi ne odpuščajo. Res je, strinjam se, da je nekaj komentarjev nesramnih, žaljivih in tudi drugače neprimernih. Vendar pa še bolj neprimerno to posplošiti na vse blogerje. Kar nekaj jih je pisalo o zadevi, veliko od njih jih ni bilo nesramnih. Človek pač najde le tisto, kar mu je povšeči.

Tuliti, da so blogerji prav posebni, ker tako udrihajo po MM, tudi ni čisto korektno. Prav vsak udriha, ljudje udrihajo. V vsaki skupnosti se to zgodi, ko te nekdo vleče za nos. Čisto človeška lastnost. Bi si kdo upal trditi, da med novinarji ni takih primerov? Da v drugih skupnostih ni tega? Japajade. Obračunavanja, takšna in drugačna, poznajo vse skupnosti, novinarji pa najbrž še najbolj. Zakaj smo torej nekaj posebnega? Ker se obnašamo kot vsi drugi ljudje?

Na zadnje vprašanje lahko odgovorim pritrdilno: da, naslednjič bo kdo drug na vrsti. Ravno tako kot v Oni. Enkrat blogerji, drugič... lovci? Pa ribiči bi bili tudi primerni. Oh, pa mesarji, ti so lumpi! Pa...

Problem vidim le v tem, da blogerji čakalne vrste nimamo, ker »hudodelci« sami padejo vanjo, pri odgovorni urednici pa o tem nisem prepričan. Čakalna vrsta je po mojem že kar presneto dolga.

Do konca tega sestavka se mi je jeza že zdavnaj polegla, ob sprotnem prebiranju Uvodnika me počasi prijemlje smeh. Žalosti me le to, da bom od zdaj naprej Uvodnike bral s čisto drugačnimi očmi. Pravzaprav bi moral Uvodnike preverjat, ker zdaj vem, da morda niso spisani s poznavanjem teme. A za to pa kar že vnaprej vem, da se mi ne bo dalo.

In ker jih ne bom več bral ali pa jih bom bral le še počez, bo moje življenje spet prazno in pusto.

Še sreča, da me bo odrešila Ona, Sabina Obolnar, ali pa kakšen njej bližnji junak, ki bo zakonsko prepovedal tudi vsa »tovrstna blogovstva«. Ker smo »geta, ki potrebujejo pomoč.«

 

 

Tags:

blogi | osebno

Moj prijatelj Telekom

by piskec 7. avgust 2007 13:32

Moj pravi prijatelj ni SiOL, kakor sem zmotno predvideval, temveč Telekom!

To je tisti, pravi prijatelj, ki ga spoznaš v nesreči! Nacionalni operater.

Nekako bi mu bilo potrebno zakonsko odstranit tisto "nacionalni".... Grrr.

Zgodba z našo linijo se je namreč zapletla. Zelo zapletla.

Sva šla namreč pogledat k mojstrom, ki kopljejo plinovod po naši vasi. Tam je bila tudi bližnja soseda.

Mojstri so pretrgali kabel, kakor se seveda rado dogaja pri takih delih. Se pač zgodi, ni kaj. Vendar pa je potem potrebno kaj narediti, da se zadeve pošlihtajo, kajne?

No, delavci dva dni že telefonarijo Telekomu, da naj pride zvezat potrgane žice. Soseda dva dni telefonari. IN?

Prišel je telekomovec. S slušalko! Kaj je z njo mislil, ne vem, bil pa je, po pričevanjih, aroganten in nesramen. V stilu: "kaj pa rabte internet?". "Boste že zdržal par dni."

Ejjjjjjj, TELEKOM Slovenije??????

Ima me, da bi jim tistega ptiča zabil nekam... pa ne moreš čisto nič... Mali človek se lahko le tolaži, da ga bo enkrat hudič vzel in da se bodo vsi tisti kao naj-uspešnejši managerji enkrat pobrali in odšli v penzijo. In da bo mogoče enkrat, le enkrat, prišel kak telekomovec, ki bo prijazen. In da bomo imeli telekomunikacijsko firmo, ki bo prijazna in konstruktivna do težav lastnih uporabnikov. Ki bo imela posluh. A najbrž so to sanje v Sloveniji...

Če bomo jutri gor, smo lahko srečni, torej.

ŽALOSTNO.

Pripis 8.8.2007

Zgleda, da sem zadnje čase malo krivičen. To sicer ni lepo, me je pa za razumet. Dva dni brez ineta, ko skačeš gor in dol po hiši in se ti zdi, da je cel svet gluh za tvoje težave... To je težko. Imamo celotno spletno mesto, ki ima kar nekaj obiska, na njem pa tečejo pomembne stvari za ZEVS, da ne govorimo o vseh povezanih straneh, ki objavljajo našo Napoved. Pa blog. Pa pisma, ki sem jih razposlal naokoli, da naj si ogledajo krtina.com... Vse to gre v maloro, pa še marsikaj zraven.

Z razvojem spletnega mesta je veliko dela. S tem, da ga narediš javnega in bolj poznanega, še več. V današnjem času te lahko taka dva dni, milo rečeno, staneta par mesecev dela. Tako je to.

Toliko v opravičilo sebi, ker sem dejstva malo pomešal, malce zabrisal meje in tolkel po tistih, ki morda niso nič krivi.

Glede Telekoma: na 116 je bilo javljeno v ponedeljek dopoldan. Tam so rekli, da fantje ne morejo biti povsod in bo zato potrebno zdržat. Da bodo poskusili priti čimprej, v torek. V torek je res prišel tehnik, do katerega sem bil krivičen, ker je bil zelo prijazen in je svetoval vse, kar se je v tistem času dalo sploh narediti. Njemu se torej iskreno opravičujem, zgleda, da imajo pri Telekomu tudi prijazne ljudi. To je vsekakor pohvalno in lahko le podpiram.

Telekom in Siol sta zdaj ena firma. Definitivno s premalo ljudi. Čeprav je podobne okvire videti pri večini slovenskih podjetij, pa je morda že čas, da se pri Telekomu enkrat zavedo, da naj bi uporabnikom šli naproti v čim večji meri. Saj nismo sitni brez veze. Saj ne težimo kar tako, povprek. Težimo, ko kaj ne dela. In takrat pričakujemo odpravo napake v čimkrajšem času. To, da nimajo ljudi, preprosto ni moj problem. Kolikor vem, jih plačujem tudi za to.

Tehniku s Telekoma pa se še enkrat opravičujem za besede, ki jih ni izgovoril, pa sem mu jih položil v usta.

Tags:

splošno

Moj prijatelj SiOL

by piskec 6. avgust 2007 20:03

Danes, 6.8.2007 ob 10:36 je vse crknilo!

VSE.

ISDN telefon, SiOL telefon, Internet, SiOL TV.

Zame je to VSE!

Klic na tehnično pomoč sem seveda lahko opravil šele ob 15:30, ko sem prišel domov.

Najbolj zanimivo pa je, da gredo dežurni tehniki domov že ob 15h. DEŽURNI tehniki!

Čemu so torej dežurni? Si dežuren kar tako, v službi? Od 7-15h? In potem greš domov?

Pri vsej tej razvejanosti in pomembnosti interneta in dostopa, ima firma tako zrihtano, da gredo ljudje ob 15h domov?

Ma, ni za verjet... Še blesave banke delajo dlje...

Verjamem, da gredo stvari lahko narobe, verjamem. Pri nas v vasi je polno bagrov, ki so vse prekopali. Ampak ne morem pa verjet, da nikogar ni, če in ko se taka stvar zgodi. Da vse boli k*. Bodo popravili, ko bo čas. Če bo čas. Če sploh kdaj bo bloody čas...

In to je Zanesljivost.

Ne morem niti drugam. Ne morem imet razvezane zanke. Sicer pa tako ali tako ne verjamem v boljše ponudnike. Jih preprosto ni, so samo boljši od slabih. Vsi imajo premalo ljudi in premalo znanja. Tehničnim ekipam pa je bolj pomembno, kje bodo danes jedle malico, kot, da bi kaj zrihtale. Taki so terenci, čas se izgublja na veliko.

Ko mi je operater po telefonu čisto mirno rekel, da to lahko traja tudi dva ali tri dni, sem le resignirano izdavil: "Aha."

Kaj se čem jezit, bo pomagalo? Pa ravno te dni, ko imam v paci par zanimivih zadev in sem tole krtina.com poslal ljudem, naj si jo ogledajo. In kaj si bodo zdaj ogledali? Nič. En tak lep nič.

Mah, kl*nc.

Tale združitev s Telekomom nazaj, je naredila samo še večje sr*nje.

Kipim od same Sreče! Končno grem lahko knjigo brat, vsakih pet strani pa lahko smuknem v klet pogledat, če lučke že gorijo...

P.S.
Zdajle smo 6.8. 22:00. Še nič.
7.8. 6:42. Še vedno nič.
10:30. Pokliče tehnik s Siola. Gre pogledat, kaj se dogaja.
11:30. Kabel prerezan! Bo javil Telekomu.
13:00. Midva greva na kraj zločina. Zgodba se zaplete!

Tukaj je primerno le opravičilo SiOLu, ker pravzaprav ni ničesar kriv. Le toliko, da nima osebja... da nima dežurnih... da delajo le od 7-15h. V času interneta, ljudje!

Tags:

splošno

Preveč počivanja

by piskec 6. avgust 2007 19:48

Malo preveč počivanja si privoščim zadnje čase.

Šel tečt šele danes, od četrtka torej nič. Premalo sine, premalo! Takole ne bo nič! Bo treba spet malo v roke pljunit, oziroma v noge in se bolj potrudit!

Tako sva danes s Stanetom odtekla tistih 7km, priprave za ljubljanskih deset se počasi začenjajo. Najbrž je brez veze upati, da mi bo uspelo teči pod eno uro, vsaj 70 bi jih pa rad dosegel. Bodo pa to nabrane izkušnje z velikih tekmovanj.

Torej sem odločen: grem na desetko! Naj se me usmili...

7.049m, 46:56, 172/94%, 743kCal, 6:39/km. Precej boljši rezultat, kot zadnjič na tole dolžino. To daje upanje!

 

Tags:

pr norch

Gorenjska

by piskec 6. avgust 2007 05:28

Kakor je bil v soboto dan po meri, je bil tudi v nedeljo.

Kar nekam uživamo, kar je tudi prav, saj so počitnice, kajne?

Že dolgo nismo bili na gorenjskem, zato je bil že skrajni čas. Malo si ogledat dolino Vrat in Bistrico, ki je tako polne vode nisem videl že mnogo let.

Skale Stenarja, po katerih se mi toži, a kar nikakor ne prideva do njih.

In če se stiskamo pod balvani,

to pomeni dober razlog, saj direktno nad nami buči

slap Peričnik, ki dela tudi majhne mavrice,

mi pa se lahko skrivamo direktno za njim.

Čeprav se ne moreš ravno dobro skrit, voda je povsod in na koncu vseeno tuliš, da si moker kot miš!

Pa še Gogalova lipa, ena večjih in starejših. Kaj vse ne raste na njej, tudi par smrek si je našlo zatočišče!

Pa še tam, v hladu gorenjske, je bilo kar fino vroče, a vseeno manj, kot da bi se stiskali kje na vročem asfaltu.

Samo, ko ne bi bilo teh vikendov tako presneto kmalu konec! Cak naredi, pa si spet v službi.

Groza.

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS