Spet sem na enem od razpotij.

Že nekaj časa se pripravlja, čutim po utripanju lastnega bioritma. Vsakič, ko se začnejo vzponi in padci preveč na gosto množiti, se zavem, da se bo treba spet kaj odločit in se usmerit v pravo smer. Ko ti gredo padci že preveč na živce, je počasi čas za ukrepanje.

Tokrat je na vrsti moja profesionalnost, kakorkoli se čudno sliši. Se pravi tisto, iz česar služim denar in tisto, kar delam. Vedno je težava v usklajevanju delanja za ljubi kruhek (denar) in delanjem v čisto veselje. Meni sta se, v večini primerov, zadevi kar lepo pokrili, a sem in tja pa le pride do razhajanj. 

Vse to niti ne bi imelo kakšnega velikega vpliva, pač nekaj delaš za denar, temu je namenjenih osem ur, drugo pa lahko porabiš zase. Na žalost pri meni ne gre tako, moje "ostalo" delo je pravzaprav podobno kot "osnovno", službeno. Če bi bil popoldne mizar ali slikar, skratka nekaj čisto drugega, bi najbrž še šlo. Tako pa na žalost ne gre. Če nisem v primarni funkciji zadovoljen, trpi celotno delo, tako tisto za denar, kot tisto za veselje.

In potem naredim vedno manj, še posebno tistega, kar me v osnovi veseli. In to dodaja težo, slabo voljo in še vse mogoče k celotnemu počutju.

In ne, to mi ni všeč.

Sem pa le moški, ki se na take spremembe odziva počasi. Ker jih moram ponotranjit, razdelat, vedeti moram, pri čem sem. Že tako je trajalo kar lep čas, preden sem sploh ugotovil in si priznal, v katerem zajcu tiči grm.

Kdo bi si lahko mislil, da je to res enostavna stvar: premisliš in se odločiš. Ha! Ne gre tako lahko! O takih spremembah pač ne premišljuješ. To niso stvari, ki jih lahko primeš v roko, jih obdelaš, analiziraš. Vse to se dogaja znotraj, v globočinah, do katerih nimaš nikakršnega analitičnega pristopa. In zato to terja čas. Preprosto povedano: prespati moraš.

Ker pa je to vseeno malo večja zadeva, jo moraš prespati večkrat. Dneve, tedne, mesece, pač toliko časa, dokler koščki sami od sebe ne padejo na svoje mesto, dokler se vsa slika ne izbistri. Sama od sebe.

In če bo kdo opazil, da najbolje razmišljam, medtem ko spim, ne morem nič drugega, kot da mu pritrdim...

Zato zadnje čase veliko več berem bloge, požiram knjige, spim in gledam v luft. Spim.

Kar pravzaprav ni nič hudega, le upam pa lahko, da možgančki temo obdelujejo naprej. Sicer uvida v to, kaj se dogaja, nimam, a vendar  sklepam - tudi na podlagi tega posta -, da jo.

A če je ne... potem sem pa v ri*i.

Te dni s Heleno malo obračava najina domača opravila.

Ona se gre slikopleskarja in barva sobo.

Jaz pa kuham in ustvarjam takele zadeve.

Ne bi čisto nič lagal, če bi rekel, da so bile tokrat tele kremšnite prav super!

Njami.

Večina v tej vročini lepo počiva, mi pa, kot pravo športno društvo, organiziramo Turnir v košarki in se pojamo pod koši.

Norci.

Sicer pa ob 19h ni bilo več tako vroče, kot bi človek pričakoval. Tistih 32 stopinj se kar nekako porazgubi ob pehanju za zmago.

Naša ekipa Lesene noge ni bila ravno najboljša, a kaj več ni bilo za pričakovati. Vsem pa smo naredili kar nekaj preglavic, čisto zadnji pa tudi nismo bili. Kar je za trojko veteranov, ki je prvič igrala skupaj, čisto lep dosežek!

Ni druge, če hočeš zadevat, moraš vadit. Vadit, vadit, vadit, kar samo ne bo not letelo...

Včeraj, po dveh dneh igranja košarke, sem se zbudil v lepo, vroče jutro čisto polomljen.

Ja, zaboga, kaj je pa zdaj to????

Bolelo me je čisto vse. Od rok, dlani, ram, rok pa čisto do podplatov.

Kot da se v celem življenju ne bi niti enkrat samkrat pretegnil.

Po pravici povedano, sem bil in sem še presneto jezen. Pa zakaj pa, hudiča, tečem pa kolesarim? Da bom v malo boljši kondiciji, jasno, ne? Pa nič. NIČ. Kot da je šlo vse v luft...

In potem mi pravijo: ja, ampak to so čisto druge mišice!

Torej je edina stvar na tem svetu, če se pač nočem zbujat ves polomljen, da si vsak dan naredim urnik: 6 minut košarke, 6 minut odbojke, 6 minut kolesa, 6 minut teka, 6 minut badmintona, 6 minut balinanja... itn. itn.????

Kaj bi šele bilo, da bi šel squash igrat? Čez dva dni sem mrtev...

Ma, u tri krasne pa športanje! Sem vedel, da je vse skupi en velik jajc.

Pri nas se blogerji množijo hitreje kot zajci.

Ne verjamem, da je to ravno zaradi mojega vpliva, a nekaj bo le na tem. Morda pa res, lepo bi (mi) seveda bilo...

Naša najstarejša se je torej končno odločila, da tudi sama stopi v svet pehanja za pozornost, kakor temu sama pravi. Res, da jo prepričujem, da tu ne gre le za ali samo za to, vendar nisem čisto prepričan ali mi verjame ali ne. Kakorkoli, odločila se je za pisanje, zdaj ostane le še vztrajnost. Bomo videli, kako bo s tem.

Potem so tu še teme, o katerih se ne govori, pa da ne bi tega povedal, pa onega, pa tistega... Kar nekaj pregovarjanja je glede nekaterih stvari, za katere posamezniki nočejo pisanja o njih.

Pravzaprav je celotna stvar presneto zanimiva. Jaz sem precej odprt človek in večinoma nimam problema pri objavljanju osebnih tem, niti slik. Res je, da sam objavljam in pri tem razpolagam tudi z življenji drugih v družini, a ne bi imel čisto nič proti, če bi to kdo drug počel. Me ne moti, če me slikajo od zadaj, iz profila, od spodaj, od zgoraj, kakor pač pride. Pretirano ne izbiram slik in jih ne lepšam, takšne kot so, so. Tudi kakšno svojo butasto objavim.

Vendar pa niso vsi takšni kot jaz. In potem pride do trenj, do tega, da se začnemo pregovarjat, kaj je primerno in kaj ne. Heleno sem že kar dobro prepariral (tako se meni zdi, najbrž pa se je le navadila ali pa obupala nad mano), Tadeja pa je bolj hud zalogaj. Zdi se mi hecno, od najstnika bi pričakoval, da ga briga drug svet - ali pa je bilo to samo pri meni? -, ampak ne, Tadeja zna biti zelo (samo)omejujoča glede teh stvari.

Od kje sploh potreba, da se drugim kažemo lepši, boljši, drugačni, kot smo v resnici? Smo takšni kot smo, olepšavanje nas ne bo pripeljalo daleč. Če smo drugim taki, kot smo, všeč, potem ok, če pa nismo, pa tako ali tako nima smisla. Vedno se jih najde nekaj, katerim ne bomo v nobenem primeru všeč, pa če se bomo še tako trudili. Čemu torej?

Nihče ni popoln, pa tudi čisto nobene potrebe ne vidim po tem, da bi bil kdo popoln. Po pravici povedano sem vedno sumnjičav do ljudi, ki so preveč naj-naj-naj. Sumnjičav do "popolnih" ljudi, parov, družin. Vse prevečkrat se rado pokaže, da je vse skupaj le fasada za zunanje opazovalce.

Da se ne bom preveč oddaljil od teme, čeprav sem se že, hotel sem le povedati, da po novem tudi Tadeja piše svoj blog. Za svoj prvi prispevek je določila naše potepanje po Azurni obali. In potem zginila na tabor. Za nadaljevanje bo torej potrebno še počakati.

Srčno upam in želim, da bi ji uspelo s pisanjem nadaljevati.

Torej: Tadeja srečno!

Ker imamo v Krtini v soboto nekakšen mini turnir v košarki, nič ne tečem, niti ne kolesarim.

Igram, če se temu lahko reče igranje, košarko. Sestavili smo si eno trojko, s katero ne ciljamo na zmago, bomo pa vsaj naredili nekaj preglavic ostalim ekipam.

Zato moramo malo vadit, takole ob večerih. Sicer pa je v tej vročini to precej hudo početje. Danes je bilo ob pol devetih zvečer pri nas še 29 stopinj. Tudi shladi se ne več.

Ma, bomo tudi ekipa, včeraj sem vadil z enim, danes z drugim. Vsi trije bomo pa vadili ravno na turnirju. Super.

Gleženj kar dobro prenaša vse skupaj, lepo si ga povijem in obujem visoke superge. Pa mu ni nič hudega. Bolj me skrbi odbojka na mivki, tiste si pa najbrž ne morem privoščiti, kaj? S takim gležnjem že ne... Z golo nogo na vseh tistih kuceljčkih? Ah, enkrat moram probat, pa da vidimo!

Če ne drugega, se bomo vsaj dodobra natekli in našpilali. Tudi to je kar nekaj!

Zadnje dni sem se malo igral s kabli. Že dolgo se nisem in sem moral malo obnovit znanje.

Tako je bilo potrebno:

• prestavit Mitjev računalnik v drugo sobo,
• zamenjat njegov telefon s Florijinim,
• prestavit omrežne vtičnice v drugo sobo,
• prestavit anteno v drugo sobo,
• prestavit Ecomana k TV,
• prestavit Temp senzor v igralnici.

Vse, razen zadnjih dveh, sem uspel narediti, kar je prava znanost. Še posebno za dobro, celo življenjsko pomembno, se je izkazala dokumentacija. Brez nje bi lahko kar vse kable na novo potegnil, bi bilo hitreje. A na srečo sem imel vse napisano. Torej moram to vzeti za pametno potezo in zdaj tudi dokumentacijo popravit, drugače se bom naslednjič fino zafrknil.

Za zadnji dve pa še nimam pojma, kako naj jih izvedem. Za Ecomana potrebujem kabel, a so vsi parapeti že polni, ne stlačim nič več notri.

Senzor je pa sploh je*a. Kam, kam, kam??? Mater, do zime ga moram porihtat, drugače zmrznemo.

Baje se mora človek pripravljat na zimo sredi največjega poletja.

Morda je to res, morda smo pa mi to malo zamešali. A kaj čmo, tako je. Drva so bila na voljo in potem ne moreš reč: "pa ne zdaj, je prevroče...". Ne gre.

Zato smo jih vsaj nabasali pod streho. Da jih ne bo zmočil dež, za katerega pa itak zgleda, da ga nikoli ne bo več...

Če jih takole namečeš noter, potem se ti privalijo skozi vrata takole:

Kdo bo zdaj vso to grmado pospravil???

No, tega pa ne bomo delali pri štirideset v senci, bomo raje počakali na prve ohladitve.

Se bomo pa greli pozimi, hura!