Zadnjič smo dali obrezat smreke. Enkrat sem jaz to naredil, matral sem se in matral, a le naredil. Najbrž ni bilo preveč dobro, a je vsaj nekaj bilo.

Tokrat nismo imeli časa. Pa tudi vse se je že tako razraslo, da je bilo potrebno poklicati mojstre, da naredijo malo lepše.

Tako sem na koncu odštel 260€, da mi je nekdo pošlihtal vrt, bi lahko rekel. Ker jaz nimam časa. Moram delat, da zaslužim denar, ki ga potem lahko dam drugim mojstrom za dela, ki jih jaz ne morem opraviti, ker nimam časa, ker moram delat... WTF???

Še veliko takih, zaključenih krogov bi lahko našel pri sebi.

Al smo čudna civilizacija... Vse je mal zmešano in, čeprav logično, brezveze.

In kaj naj s tem počnem, zaboga?

Občudujem vas ženske. Dobre ste, vsaka vam čast.

Ampak tudi jaz nisem za stran vržt. Bom že nekak opral, pa čeprav bo potem vse rozi.

Da ne bi kdo mislil, da je tole od celega tedna. To sta dva dni... Se pravi še trikrat.

Za kazen dvajsetkrat napiši: Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač!

Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač. Pred spanjem ne pijemo poživilnih pijač.

Včeraj sem delal majhen poskus. V trgovini sem si kupil enga sharka, da bom preizkusil ali res kaj pomaga pri naporih. Se bom bolje počutil?

Najprej sem se spraševal ali na ga srknem pred ali po teku? Mitja mi je svetoval po. No, pošteno bi bilo PO, sem si rekel, da ne bom slučajno preveč tekel in da se bom PO teku nato bolje počutil in hitreje prišel k sebi.

Poskus je USPEL!

Malce sem namreč pozabil - no, nisem pozabil, a mislil nisem prav veliko -, da sem tekel ob 23h. In sem presnet zvarek spil okrog polnoči. In potem spat. Ja, seveddddaaaaaa.

Do dveh sem bil zombie.

Dokazano v prvi osebi, da poživlja. Če ne nič drugega pa vsaj spat ne moreš. Počutil pa se nisem nič bolje. Edino zdajle, zjutraj, sem - spet - ves zmahan in zaspan.

Pa je lahko človek še bolj butast??? Križana gora.

Sem se že sprijaznil, da bo z mojim tekom pač takole. Od 22, 23h naprej. Super...

Prva misel, ko se spraviš iz tople postelje, od toplega, mehkega malega telesca, ki se stiska k tebi, odkar sta skupaj zaspala, je: NE GREM TEČT, saj nisem nooooor.

Potem si predstavljaš gajbo, celo dve, razočaranje v očeh ljubljenih in vso zafrkancijo, ki bi se sprožila, če ti slučajno ne bi uspelo. Rajko bi napletal stoletne zgodbe, Wega bi prenehal tečt, Hirkani ne bi prišla nikoli več naokrog, Urša bi se lahko tudi obril, kaj veš!? Ne morem jim tega narest. Uauuuuuhhh. In greš spet v temo. Sam. Zaspan. In upaš, da si tudi tokrat ne boš zlomil noge.

Ampak zdaj sem imel vsaj uro. Ha!

In kakor jamram pred tekom in se mi nič ne da in mislim, da ne bo šlo nikamor... Po pravici povedano, tudi MED tekom o tem razmišljam! Pa vseeno sem danes pretekel:

2.746m, 17 minut ter 1.700m, 11 minut. Skupaj torej 4.446m. Ravno prav.

Zdajle, ko je naporov konec, se mi zdi, da je bilo kar fino in sploh ne hudo. Zakaj tega prej in vmes ne mislim???

Ampak tale tema je res nevarna, čisto na koncu je malo manjkalo, da se nisem zvrnil direktno na nos po asfaltu. To bi bilo luštno presenečenje.

A jutri je pa počitek? Super, se bom lahko izležaval na kavču in gledal v luft. Aha, aha, aha-aha-aha. Japajade.

Ta teden sem JAZ Glava Družine! Vsi se morajo pokoravati meni in samo meni. Mati so na drugi strani sveta in ne morejo nič. Vse štiri vogale nosim jaz.

Japajade.

Takole je bilo danes, do zdajle, ko bo šel tamauček počasi spat:

grem ponj v vrtec. Greva potem še na bencinsko, ker smo spet na koncu in potem še v trgovino. Če ne bi šla v trgovino, bi moral bonbone kupit na pumpi. Komaj sem se izmazal. Razvajeno dete. Že v službi sem kupil pedala za Mitjev kolo, in takoj, ko sva prišla domov, letim ven, šraufat pedala. Ker Mitja potrebuje kolo, ker gre na lokostrelstvo, drugače ga moram jaz vozit. Seveda je domači MOJSTER kupil napačna pedala... Pa je šlo 3,25€ u luft. Seveda sem to šele potem opazil, ko sem vso embalažo že razdrl. Grrrrr. Kaj pa zdaj? O, bomo napumpali drugo kolo, ni problema. A tudi to se pokaže kot dvorezen meč. S tisto malo pumpico (stara je romala v smeti) se NE DA napumpat niti tricikla, kaj šele moško kolo. Zakaj sploh dajejo to zraven, jajca... Pedala in pumpa romajo v koš, vedno več kletvic visi v zraku. Grem pogledat notri. Notri tamauček s pokakako rito tuli SEEEEEEM ŽEEEEEE!!! in skače naokrog. Fino. Zraven si s spuščenimi hlačami umiva roke in vleče brisačo toliko časa, dokler ne odtrga nosilca. No, kletvice so vedno bolj pogoste. Kaj čem? Tamaučka obujem, usedem se v avto in Mitjo odpeljem. Pridem nazaj in imam natanko 7 minut časa, ko že prikoraka Popisovalec. Ja, ravno danes smo na vrsti. Super! Seveda se nisem nič pripravil in besno premetavam papirje. Nekje je napisano, koliko kvadratov je vse skupaj, hudiča! Preden najdem sploh kaj, se že vse zmeniva. In gre. Ula, to je bilo pa hitro! Zdaj grem pa končno lahko jest! Se usedem in jem. Oooo, miline. Oččččččiiiiiiiii se sliši od zunaj... Ja, kje pa je Leander? Zunaj, moker ko miš. Preoblekel bi se rad. Ok, se greva preobleč, res je moker od glave do pete. Pa nazaj jest. Leander bi tudi jedel. O! A res? Jaaaaaa! No, pa še tamaučku pripravimo. Nekje vmes priskaklja domov Tadeja in pove milijon stvari. Treba je bit pozoren, nikoli ne veš, kaj ti bo prodala! Meni vsa hrana obleži nekje vmes med požiralnikom in želodcem, kaj sem sploh se matral s hrano. A maš kaj denarja, moram v trgovino? Pa hitro pejt, moram po Mitja, ne bom spet tamaučka s sabo vlekel... Samo da zapre vrata, jaz stečem ven. Po Mitjo do Doba. Pa nazaj. Pejt še kanto za smeti pospravt, jaz pa pospravit hrano za sabo. Ura je pol osmih. Je*emti. Potem mi prinesejo še CD s slikami od pohoda, tamauček se hoče igrat, Mitja se uči, jaz prepričujem vse, da moramo sodelovat, ker jaz nisem Mama in ne bom za njimi pospravljal itd.

Ura je pol devetih, pišem kolikor se da hitro, ker mora tamauček počasi spat in rito prat. Danes moram pa še teč in ne bi rad spet šel spat ob polnoči.

Hudimana, a bo vsak dan takole?

Vse naše stvari gredo počasi v maloro.

- potekel trial štoparice na N80 - kupit moram uro, da ne bom več tekal z mobitelom naokrog,

- baterija v navadni uri je spustila dušo - kupit baterijo (kar ni drago, je pa neverjetno težko!),

- gume na Espaceu bodo spet drugo sezono zanič, če ne bom letnih kupil,

- gume na Vitari štejejo šesto (6!) leto. Mater, če bi še kdaj take dobil! Neuničljivo... Ampak počasi gredo tudi proti malori. Ni čudno, da porabi bencina ko večji traktor.

- Mitja je (spet) odtrgal pedal na biciklu - kupi nova pedala (jaz mojster sem ga še zašraufal, ko sem ga dajal dol, tako, da sem na koncu potreboval Francijevo pomoč in njegove velike rolcange - kdo pa še ve, da sta pedali levi in desni, grrr!),

- pumpo za bicikl sem iz same jeze zabrisal v smeti, ker je bila ena izmed najbolj neumnih stvari, kar sem jih kdaj videl. - Kupi novo pumpo! (Presneto, nikakor ne dobiš več tistih navadnih, modrih pump. Vse je neka vesoljska roba, do katere nimam kaj veliko zaupanja.)

- TV v dnevni sobi je čez vikend crknil. Kar tako, iz dobre volje. Kako hudirja naj zdaj kavo pijem? (Kavo pijem ko tamauček risanke gleda.) - Kaj naj nov TV kupim??? Morda je zdaj, ko Helene ni doma, ravno pravi čas, kaj? :) Mmmm, en LCDjček...

- Sem prestavil SiOL Tv na zgornjo TV pa zdaj kar naprej barve so, pa barve niso. Bo šlo tudi to tja, v maloro?

Tudi regres je bil premalo za vse tole. Pa na morje it za prvi maj, pa Helena bo v daljnih krajih malo dlje, pa obleč se je treba, pa, pa, pa, pa. I, kje bi vzel?

Kaj je dober dan za jamranje, kaj? Najbolje, da vse zapravim, se potem ne bom več sekiral!

HA, ideja!: preživljal bi se s tekom! Če da vsak za gajbo in čevapčič... ;)

N80 sploh ni slab telefon.

Ampak, da pa ima vsak butast mali SE odštevalnik časa in štoparico, tale Symbian, full-blown OS, pa ne vem še kaj, pa ne?!

Brez veze.

Sem si zadnjič gor naložil Handy Clock. Pa sem seveda dobil samo 7dnevno različico, ki se je ne da na lahek način zmuvat, da bi delala še kaj več. In zato sem danes ostal brez merjenja časa. Samo tako, na palec približno.

Že tako so me otroci zafrknili, ko so prišli prej domov, jaz sem za danes že proglasil dan počitka (spet) in dan brez teka. Tamaučka že ne morem doma pustit samega, ne? Pa sta prišla prej domov. Ojej.

Pa je bilo treba it spet ven, v temo. Tečt.

Ja, pa sem šel, kaj sem pa hotel drugega. Po poroki, fino nažrt in "spočit". Brez ure.

Pa mi je šlo kar fino, brez težav, ker pa se mi je vseeno malo mudilo, sem naredil malo manj ponovitev. In sem pretekel najprej 2.048m, malo hodil in potem še 905m. Prvič v življenju sem pretekel 2km! Juhej! Pa sploh ni bilo tako hudo! Jupijaja, jupijupija, jupijaja, jupijupija...

Časi so bili, tako, res na palec: 14 minut in 7 minut. Čeprav sem mi je zdelo, da sem drugi tek opravil s kar precej boljšim tempom. No, ja. Nisem preveč na telefon gledal, zaokroženo na minute ne vidiš nič.

Sem razmišljal, da bi si tisti HC kar kupil, ampak s telefonom je res brez veze tečt. Kaj, če me kdo pokliče? Pa je ne bom govoril vmes, kaj? Torej si grem jutri kupit eno štoparco. Nič kaj posebnega, nisem profesionalec. Toliko, da bom videl, koliko kaj tečem. Se pravi da mora imet velike številke, drugače bodo roke prekratke... Me že malo vid daje. Ej, starost ti moja, kje...

Ma, sem kar ponosen nase. Sem in tja, redko sicer.

Helena, med tekom sem pa nate mislil, saj veš, a ne? Kako se moraš imeti fino na drugem koncu sveta! Upam in želim ti, da bi uživala čimbolj!!!! Kakor vidiš, mi tukaj samo garamo... ;)

Za prvi dan brez Helene, smo si izbrali kar poroko. Najboljše, da začnemo z največjim žurom! Če to preživimo, potem vse ostalo ne bo več problem.

Seveda smo preživeli...

Jaz sem jih pa takole čakal z rižem! Joj, sta ga dobila...

Na koncu nas je čakal še ognjemet!

Čeprav sta tamaučka dva že počivala. Kar tam, v najbližjem kotu.

Poroka je bila prav super. Jaz sem morda malce preveč asocialen, priznam, da ne znam stikov navezovat kaj preveč dobro. Ponavadi si pomagam z alkoholom, vendar pa to včeraj ni bila pravšnja opcija. Sam s štirimi otroci imam nekaj preveč odgovornosti. Kako je čisto drugače, če sta dva, kaj? Še posebno moški že kar privzeto vzamemo, da bo ženska domov vozila... Pri nas seveda ni nič drugače. In ker Helena skoraj nikoli ne pije, si to pravico in dolžnost vedno vzamem sam.

Tokrat pa nisem mogel nič. No, zdržali smo do pol dveh, ob pol štirih pa smo se pritrogali domov. S samo enim kratkim postankom, sem se moral malo razgibati in se naužiti svežega zraka. Tadeja je sicer sedela zraven mene ravno zato, da jaz ne bi sučajno zaspal. A je kmalu uspavala samo sebe.

Poroka je vedno tak, neke vrste specifičen žur. In takega ga je treba tudi jemat. Zato se mi zdi, da je bilo prav super!

Edino žalostno je to, da bomo danes spustili en tak lep dan. Se nobenemu nič ne da...