Helena je šla danes zjutraj na Infosek. Vsaj dva dni si vzame sem in tja, za več si skoraj (še) ne upa. Mislim, da ni stvar v (ne)zaupanju, da bi šlo vse narobe, mame so pač take. Težko zapustijo svoje otročiče in jih kar naprej skrbi, kaj se vse dogaja doma. Pa se imamo vedno fino, celo spohamo lahko kaj, ker Helena pohanja ne mara, bognedaj, da bi pekli pomfrit. Tako pa si, ko Helene ni doma, privoščimo pomfrit in ob večeru, ob filmu, še kokice. Čisti razvrat, vam pravim! No, ja, malo jih pa moram razvajat. Kdo pa jih bo? Sicer je pa vedno naslednji dan služba pa vrtec pa šola pa obveznosti pa itd.

Včeraj sva se morala skoraj skregat, ker je hotela postoriti vse za ta dva dni, ko je ne bo. Kot da se vse ustavi, ko je ni. No, majčkeno se res, priznam... Če bi pa hotela še skuhat za dva dni, bi pa iz kože skočil! Kot da sem ne znam sam! Pa vem, da ne misli tako, a si ne more pomagat. Iz mater veje nekakšna odgovornost, da preprosto "morajo" poskrbet za vse. Pa jo prepričujem že dolgo časa, da temu ni tako, rezultati so že vidni, a gre počasi, počasi.

Mamice in sinčki pa Očiti in hčerke... Ojdip je včasih zelo izrazit. Po mojem je vse v poznavanju sebi lastnega spola. Za našega Mitjo dobro vem, kdaj hoče Mamo okrog prinest in na kakšen način deluje. Sem bil natanko tak in sem svoji Mami počel zelo podobne stvari. In zato ga nič ne šparam. Hčerke pa so čisto nekaj drugega, pojma nimam kako razmišljajo. In me vrtijo potem okrog prsta... Priznam. A sreča, da sta starša dva in se porazdeli, Helena pazi name, jaz pa nanjo, da ne zabredeva predaleč v premalo ali preveč trdo/mehki vzgoji.

Šele zdaj sem pogledal program konference, kamor je šla Helena. Zanimive teme, zanimive. Pričakovati je rast različnih Honeypotov zato se pazite, kaj počnete. Nekdo vas kar naprej opazuje! Že nekaj časa razmišljam o lastnem Honeypotu, a koga naj v Krtini lovim? Bi moral stanovati nekje v mestu, v bloku, tam okrog je komunikacij, kolikor hočeš! Najbrž pa se tudi tega, da ljudem prisluškuješ, kaj se po Skype-u pogovarjaju, naveličaš prej ali slej, a ne?

Hladilna skrinja je precej nezanimiva stvar. Vsaj kar se temperature tiče. Kar naprej enaka... Hladilnik je v tem mnogo bolj, kako bi rekel, všečen, razburljiv, zapleten in podobno. No, kar se pa hrane v njej tiče, sem pa brez besed.

Zmeril z gumbkom - glej prejšnje poste...

Malo je majhna slika ampak vam povem, da je čisto brezveze... -28 stopinj, sem in tja gor in dol za 0,2 stopinje. Res samo sem in tja. Nezanimivo.

Se lotim najprej peči potem pa še hladilnika. Uffa, to bo zanimivo! :))))

Starševstvo je naporna reč. Samo v vrtcu se moramo držat naslednjih stvari:

Nezaželjene pa so naslednje stvari:

Priznam, da se še nisem prebil čez vsa pravila in napotke... Nekam veliko jih je! Me prav zanima, če se vsi tega držimo. Najbrž ne, drugače ne bi tega obešali na oglasno tablo, kajne? Potem lahko iz tega tudi potegnemo, da ta "nezaželena ravnanja" nekateri s pridom uporabljajo. Drugače se jih ne bi spomnili in jih postavili zraven... Ojej.

Me prav zanima kdo mori vzgojiteljice med vikendom in sploh vsakič, ko jih srečaš... Čemu?

Tole velja za vrtec. Ostane še... koliko drugih stvari? Kaj znamo ljudje vse zakomplicirat. Do skrajnosti in še čez. Res me zanima, kdo lahko odkljuka prav vse te stvari... Superman? Ali je dovolj, da se trudimo?

Pisanje emailov in elektronsko komuniciranje je prava mala umetnost. Še po tolikih letih uporabe se mi zgodi, da ga včasih pihnem in napišem zadevo tako, da me narobe razumejo. Oziroma razumejo me drugače, kot bi jaz hotel. Obrazna mimika v pogovoru nas reši marsičesa, pomene dodajamo z lahkoto, v elektronskem komuniciranju pa temu ni tako. Nekak približek so znakci (smiley-i), a jih jaz ne uporabljam prav pogosto. Kar je mogoče napaka.

Še posebno se mi to dogaja, ko se mi mudi ali pa z "levo" roko pišem odgovore. Vsebine niti ne preveriš, ne prebereš je še enkrat, se ne vživiš v vlogo bralca, ki ne ve vsega, kar si si ti sam zraven še mislil. Bralec prebere samo tvoje besede. In... hop... nesreča je tu. No, kakšne hude nesreče nikoli ni, vendar pa prihaja do nesporazumov in tega, da je mogoče kdaj kdo užaljen. Čisto po nepotrebnem. Odnosi se takoj in vidno postavijo en nivo nižje in samo hitro opravičilo pomaga, da se ne poslabšajo v celoti. Morda.

V veliki večini primerov vsak tekst vsaj še enkrat preberem, če ne drugega, vsaj zaradi očitnih pravopisnih napak, ki mi gredo precej na živce. Ponavadi izkazujejo pisanje na hitro, kot da se človeku ne da pogovarjati s teboj. Kar v nobenem primeru ni lepo. No, ja, ampak vseeno se mi še kar dogaja, da sem včasih preveč hiter, zmatran ali pa se mi res ne da. In si sam luknjo skopljem in tudi vanjo padem, takoj ko pride odgovor z druge strani. In potem se vlečeš nazaj, se opravičuješ in razlagaš na dolgo in široko, počneš vse, čemur si se hotel ogniti v prvem sporočilu. Medvedja usluga, ne?

Ah, sorry Rajko! Imam slabo vest, najbrž ti to ne pomaga ampak vseeno...

Flori in Tadeja sta se imeli fino v Škofji Loki. Tadeji je organizacija izleta uspela, čeprav je imela ničkoliko težav. Moram priznat, da je dobra!

No, Flori pa si je na Škofjeloškem gradu spekla takle kruhek:

Pojedli ga ne bomo, bo kar ostal za okras. Ker so imeli tam premalo časa, da bi kruhek spekli, smo ga spekli doma. In to kar na kaminski peči! Mater, je bil pečen en, dva, tri... Nas je kar malo presenetilo.

Mitja je prinesel kar nekaj dobrih slik iz Benetk. Pravi, da je malo razočaran, ker preveč smrdi...

Saj vse poznate, kajne? Dan ni bil ravno najlepši ampak tudi v delni megli imajo Benetke svoj čar...

Po doooolgem času, pravzaprav od I. Srečanja VS, sem se hotel s temle poigrati. Mali iButton, merilec temperature v obliki gumbka. 1-wire, zelo uporabna napravica. Rajko mi jo je na Srečanju dal, Fredi mi je naredil vmesnik, jaz pa sem rabil skoraj pol leta, da sem tole sploh sprobal... Ojej.

Takole gumbek zgleda, nič posebnega, kot gumbek:

Tole so pa vsi vmesniki:

Pravzaprav lahko dam na RS-232 vmesnik katerokoli 1-wire napravo. Pripravljeno imam za par temperaturnih senzorjev, ki jih bom še razpeljal po hiši. Senzorji DS1820 so sicer malce dražji, a bolj enostavnega načina za branje temperature skorajda ni. Le driverji so potem problem, java in podobno je precej okorna stvar.

Gumbek sem takoj sprobal tako, da sem ga vtaknil v hladilnik, jasno. Pravzaprav v zmrzovalnik. Rezultati so presenetljivi, saj temperatura skače od -11 do -28 stopinj. Nekam velik razpon, kajne? Je naš hladillnik že za v penzijo? Moram sprobat še v zmrzovalni skrinji, če je kaj drugače.

Tisti črti na začetku in koncu sta seveda od takrat, ko sem gumbek dajal v in iz hladilnika. Nekam preveč nazobčano, v vsakem primeru, kajne?

Gumbek ima svojo uro, lahko zajema podatke v prej določenem intervalu in ima proste memorije za približno dva tisoč meritev. Lahko mu nastavimo še temperaturni alarm od-do, v tem intervalu nato začne z meritvami. Skratka, cel kup elektronike in logike v malem gumbku. Enkratna zadeva, najprej jo naštimaš potem pa vtakneš na določeno mesto in čez predviden čas vzameš in prebereš. Meni se zdi kar malo čudo elektronike.

Umirjena sobota. Flori in Tadeja sta šli s taborniki v Škofjo Loko, Mitja je v Benetkah, ostali trije smo pa doma ostali. In suhe žemlje ribali oziroma malo pospravljali okoli hiše. Seveda je bila spet Helena mnogo bolj pridna od mene, jaz sem raje Leandra z biciklom okrog vozil.

Tole so divje japonske kutine. Ali nekaj podobnega. Ni za jest, bolj za okras. Kot kakšni jabčki, a ne? Človek se lahko enostavno malo zmoti in kakšnega poje. Pravijo pa, da to ni ravno dobro.

Danes je na vrsti še rekreacija. Uff, se bom spet malo namatral...