Tako je bilo jutranje vprašanje...
Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?
Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.
Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.
Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.
In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.
Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.
A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.
V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.
Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.
In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.
No, pa pokošeno travo...
Vpiši se