Helena je že vse napisala pred menoj ampak jaz se zaradi tega ne sekiram, sem že z vseh teh trekingov navajen, da je vedno kdo (vsi?) pred mano...
Vse skupaj se je začelo super. Prišla nas je pogledat Mateja in zdelo se je, da bo tokrat pa vse ok! Nič izgubljanja!
Start je bil seveda povsem enak kot vedno! V prvih desetih sekundah smo bili zadnji, nato pa je bilo treba le še zadržati mesto do konca. Kar nam je prav lepo uspelo in smo seveda vsi zadovoljni.
Skratka, nič novega: počasni smo, mislim, da edini "pohodniki" med druščino ultrašev. Ampak po drugi strani se pa ne damo in ne damo. Rinemo vztrajno naprej, pri tem pa se imamo neznansko fino. Kar pa je najbrž povsem dovolj!
Časa imamo ponavadi dovolj. Tudi za kakšen hlev, kjer pa smo jo raje hitro odkurili, drugače bi dobili vse koze za nami, le malo je manjkalo, pa bi vse pobegnile...
Je pa bila zato prva KT - pravzaprav pa tudi vse ostale! - na presnetem klancu, ki se kar ni hotel nehat. In ko že misliš, ah, končno! se vse skupaj samo še bolj postavi pokonci... In to takoj od začetka, ojej... jaz potrebujem vsaj uro do dve, da pridem malo k sebi in da se ogrejem!
Drugo KT smo že morali malo več iskati. Nikakor se nam ni izšla karta, ki je z 1:50000 seveda premajhna. Jaz skoraj nič ne vidim, bo treba res začet lupo s sabo nosit.
Par metrov prekmalu smo zavili, pa tak lep kolovoz je bil! Nerodno je bilo le to, da je šel rahlo navzdol, kar seveda pomeni, da smo prej ali slej morali nazaj gor. No, za ovinkom je šel počasi gor, nekje na sredi pa smo srečali še lovca. Ki nas je takoj nadrl, kaj hudirja počnemo po hostah v času, ko gamsi kotijo... Eh, tile lovci, včasih so tako zaščitniški, da bi najraje kar vse gozdove zaprli, kaj? Marko se je kar dobro razburil, sem ga moral kar hitro oddaljit. Konec koncev je imel človek puško...
Ampak vrh smo pravzaprav hitro našli, saj smo šli le po poteh. Težko je reči, da smo tu kaj izgubili, mogoče le par minut. Kako pa smo prišli dol s hriba do Bučenika pa mi je pravzaprav skrivnost. Najprej smo šli po sledeh v travi, potem pa kar po poteh naprej, nihče ni gledal karte, samo nekaj smo klepetali... Še sreča pravzaprav, meni se zdi, da smo mislili priti ven precej bolj vzhodno.
Smo pa našli lovsko kočo, skrito na taki lepi lokaciji, kot jo pač ponavadi imajo lovci!
Potem je sledil dolg počasen vzpon do Kremžarjevega vrha. Vmes sta nas ujela Markuša, mi smo hodili že dve uri in pol, onadva pa le uro in pol. Ojej sta hitra, v parih minutah ju ni bilo več na spregled... Ampak srečam ju pa vedno, kaj?
Na vrhu Kremžarjevega vrha pa se je počasi začelo slabo vreme, pihalo je že kar dobro, vse skupaj je začelo dišat po dežju.
Od tam naprej je bilo potem kar v redu, vsaj kar se navigacije tiče, spremljala pa sta nas megla in veter. Smo pa rabili uro in četrt do naslednje KT na Kopnikovem vrhu.
Na karti Pohorje 1:50000 je prav lepo narisano, da gre pot E6 prav prek Kopnikovega vrha. No, to ni čisto res, pot gre takoj po cesti že bolj v desno in se vrhu izogne. To smo takoj pogruntali in se zapodili v strmino direktno naravnost in tudi res lepo prišli na vrh.
Se mi pa zdi, da nas je nenatančnost karte malo vrgla s tira. Poleg tega štiri ure hoje ponavadi že malce prispevajo k utrujenosti in napakam, tako da nama z Markom tole študiranje karte ni prav nič pomagalo.
Pot, ki smo jo zapustili s skokom v levo, bi najbrž morala iti po desni strani, kajne? No, mi smo s hriba šli naravnost, se držali desno, a nikakor nismo prišli do poti E6, ni in ni je bilo.
In potem je začelo deževat, lit kot iz škafa. Super.
Ne moreš verjet, kako je to potem fino, ko kot kakšna kura začneš bezljat, samo zato, da bi kam prišel, karte itak ne moreš več gledat, začneš se ukvarjat sam s seboj... In napaka je takoj tu!
Po karti sodeč smo šli kar dovolj v desno, da bi morali srečati pot, čudno se mi zdi, da bi jo tako na polno zgrešili. Ampak smo jo, tako smo E6 potem še kar nekaj časa fino kleli.
V največjem nalivu smo jo drli mimo kmetije Progat potem je pa mene nekaj prijelo in kar naenkrat me je začelo skrbet, da smo na napačnem hribu. In smo se obrnili, čeprav nismo imeli pojma kje smo, takrat seveda še nismo vedeli, da je kmetija, mimo katere smo potem v nalivu šibali še navzgor (upam, da nas niso gledali skozi okna...) Progat.
Potem pa se je le malce odprlo okno med vsemi oblaki in... kaj? Ja, Sv. Anton se je pokazal. Nekje daleč, daleč naprej.
Na drugem hribu.
Arghhhhhh! Kaj nas je to pogrelo... Čeprav, če zdajle pogledam, smo potrebovali od vrha do pravilne poti štirideset minut, kar pomeni, da nismo izgubili več kot petnajst - dvajset minut. Nam pa se je zdelo, kot da ne bomo sploh nikoli več prišli domov, ah! Vendar pa je vedno vse le stvar trenutka, naša slaba volja ponavadi ne traja prav dolgo. Ko smo namreč spet našli E6 po kateri bi morali priti enostavno dol, smo se seveda nastavili fotoaparatu! Nič kaj kislih fac ne vidim tule... pa čeprav po vsem tistem ko smo se izgubili in kljub zlivanju z neba in kljub..., le nekdo se skuša delat, da mu je hudo, najbrž pa ima le slabo vest, ker ga je tako bedasto biksnil.
Ne moreš iskati poti v levo, če si jo prej zapustil tudi v levo! To ne bo šlo, bučman! Desno, desno!!! Enkrat bom šel nazaj pogledat, me prav zanima kje smo to presneto E6 zgrešili!
Do Sv. Antona se je potem vleklo po cesti. Večinoma je deževalo, bolj kot smo se bližali cerkvi pa je še pihalo zraven. Na koncu smo le prišli, kar lepo po cesti smo šli, tam pa... nikogar več! Uff, to pa nas je malce pogrelo, čeprav je bil presnet mraz.
Računali smo na to presneto vodo, ki je bila obljubljena, zdaj pa gor nikogar in nič!
Take organizatorske napake so hude in težko jih je popraviti, kar najbrž organizatorji dobro vedo. Tam sredi nepoznanega terena se namreč počutiš izigranega, zapuščenega in jeza zelo hitro raste. Če ne gre drugače, naj organizator določi čas, do katerega bodo točke žive, ne pa da kar zapusti točko ko ima vsega dovolj in se mu ne da več čakati. Nekateri smo še na progi! Organizator ima namreč vse številke in bi lahko točno vedel kdo, kje in kdaj, a se ljudem to ponavadi ne da delati drugje kot na cilju.
Če bi takrat koga srečali... se mu ne bi dobro pisalo, Marko je kar skakal in se tudi po telefonu ni hotel več pogovarjat. Jaz sem nekaj živcev še imel, pa sem to prevzel jaz. Skratka, bili smo kar dobro razkurjeni, deževalo je, pihalo kot za stavo, mi pa smo moral dol s hriba, najti pravo cesto.
In tu smo ga drugič usračkali. In to precej kolosalno, v tistem vetru in dežju nihče ni prav dobro gledal karte, dokler ni bilo že... prepozno, ja. Kaj nam je bilo, da smo nekje čisto blizu ceste zavili tako ostro v desno in se potem znašli v tistem presnetem grabnu iz katerega se nismo potem znali rešiti?
Kar naenkrat smo bili vsi zmedeni, nič več ni klapalo, hiše na karti so postale neke druge hiše, mi pa dolgo časa sploh nismo imeli pojma, kje smo. Saj vemo, kako to gre - nazaj ni umika, še posebej, če si kar nekaj časa (preveč) hodil navzdol. Tako pa je globoko v grabnu še GPS začel kazat po svoje in zmeda je bila popolna.
Zakaj se prej nismo ustavili in krenili nazaj? Bi bilo bolje...
Posrkal nas je Polnarjev graben in potok pa še to, da je to sploh ta potok, nismo vedeli skoraj do konca. Ko smo hoteli nekje šiniti mimo Zimana, ga namreč nikjer ni bilo... nikjer. Hiš, ki so narisane na karti ni bilo, bile pa so hiše, ki jih na karti ni bilo. Zmeda, totalna.
Šele na koncu ko smo prišli do ceste, smo končno zagotovo vedeli kje smo. Zavedeli smo se tudi, da bo treba kar povprek, povsem naravnost, če hočemo danes sploh še priti do cilja! Tam naju je rešila Helena, ki je kar naenkrat oživela in naju - ki sva že izgubila vso voljo in bi jo kar stisnila domov - pognala direktno v hrib!
O, ja! Tam pa je bil hrib, kolen nismo grizli, grizli smo gležnje, madonca! Tisti graben je bil najprej ena prav lepa pot, potem pa se je nenadoma spremenil v kanalizacijski potok, katerega smrdljivo blato nas je hotelo na vsak način sezut. Ampak nam je uspelo prit direktno naravnost! Marko je izumil tudi novo spodbujevalno frazo: "povsem na frišno uhojena pot". Seveda smo potem to "frišno uhojeno pot" uporabljali v vse mogoče namene, najbolj pa v to, kako smo lahko srečni, ker smo prvi izbranci, ki sploh smejo po njej... K frazi "kvalitetno izgubljanje" lepo paše.
Do Sv. Vida je bilo potem lahko, tam pa sta nas čakala kar dva organizatorja, zgleda so imeli fantje malce slabo vest. Napolitanke, rozine, samo na žalost spet brez vode... Jej... no, malce pa smo bili le potolaženi.
Kako smo prišli do zadnje točke mi ni čisto jasno, saj smo kar nekaj lebdeli, nihče ni prav dobro gledal karte le Naberžnika smo vprašali, ki nam je opisal celo pot do konca. Vsi so bili že pri njemu, saj je točno vedel kdo smo, kaj se gremo in kam gremo. Sicer smo si zapomnili le tisti kolovoz, za daljnovod pa smo že vedeli. In to je bilo to. Malce sreče pa tudi lahko imamo!
Skok čez Dravo in neverjetno hitra hoja v zadnji klanec do Mute in hej... smo že na cilju! Na predzadnji KT sta bila fanta raje tiho, ko smo vprašali ali pridemo v uri in pol do konca. Nam nista hotela vzeti upanja in sta raje gledala v tla in se nasmihala. Najbrž res nismo zgledali kot da bi nam lahko uspelo, sploh po sedmih urah, premočeni kot cucki, ne.
Pa nam je uspelo! Juhuhu, do časovne zapore, še celo deset minut prezgodaj smo prišli.
In potem smo vsem (ki so nas hoteli poslušat) govorili: "saj je pisalo da moramo prit ob 17:30. Mi smo se tega držali. A vi ste prišli prej? Zakaj pa, a je to kaka fora?"
37.52km, 8:17, 2043 višincev, 13:19/km, kar je pravzaprav super pri teh višincih. Bolje od Škofjeloškega! A napredujemo al kaj?
Pa še eno skupinsko s sotrpini, ki so oddelali pohodniško za na koncu!
Za tolažilno nagrado smo dobili še prekrasno knjigo, kar je našo jezo do organizatorja že skoraj zmanjšalo na ničlo, čisto dokončno pa je jeza izginila na golažu... in to, da smo dobili še pivo, je bila poteza in pol! Ene tri ure sem si ga že želel...
Muto smo potem zapustili skupaj z glasbeniki! Z velikim pompom so pospremili še zadnjo ekipo!
Edino za avtoportret mi je škoda. Nekaj je telefon štrajkal in je le črna slika. Nikoli si ne bom odpustil, naše face so sigurno morale biti nekaj posebnega, po vseh kvalitetnih izgubljanjih, frišno uhojenih poteh, nalivih, trpljenju in sreči, da smo sploh prišli na cilj.
O, ja! Luštno!
GALERIJA
Vpiši se