Glinščica

Dolina Glinščice oziroma Val Rosandra ni bila ravno najina ideja. Naši najstarejši, Mami, se imamo za zahvalit, da si je familija organizirala prav prekrasen izlet za prvega novembra.

Čudovita dolina med Boljuncem in Kozino, skrita v zatrepu Italije med kraškim kamnom in gozdovi je nadvse primerna v vseh letnih časih. Pozimi je tam sonček, poleti se ob potoku lahko super hladiš. No, le čas, ko čez Kras vleče burja, bi jaz sam izpustil, takrat nobeno pohajkovanje ni prav nič prijetno.

Pravzaprav ima dolina vse, kar naj bi dolina imela. Potok, slap, cerkvico, gostilno, pozabljeno vas, tri predore, razgledna mesta, traso železnice, stražarnico, par ferat, rimski akvedukt in kolesarski raj. Pa še najbrž bi se še kaj našlo! Ni, da ni!

Začeli smo v prekrasnem dnevu v Boljuncu, pri novem kulturnem domu je veliko parkirišče, zgleda da res že dolgo nisem bil tam. Nas se je pa kar veliko nabralo!

Vsi pripravljeni, razigrani!

Če ni tale hiška ena najbolj slikanih hišk tam naokrog..., čeprav, če bi se le nekako znebili tega presnetega kandelabra, ki vse pokvari! Eh.

Malce smo se raztepli čez vas, prebudili iz sanjarjenja par psov, nato pa že zakorakali na planinsko pot št. 1. Pa ne v celi Italiji, le v FVG.

In že smo pri rimskem vodovodu:

in razpotjih, kjer te različna društva pošiljajo v različne smeri:

Mi smo jo tokrat zaradi večje skupine mahnili kar po običajni poti do cerkvice Sv. Marije, na razglednik, mimo slapa do stražarnice in po drugi strani v hrib do predora, po trasi železnice in preko razglednika navzdol do planinskega doma. Planirala sva približno štiri ure.

Najprej smo prišli do cerkvice Sv. Marije na Pečah:

kjer so eni malo počivali, imeli "MALCAAAAAAA" in raziskovali okolico

drugi pa so jo mahnili še malce višje, na razglednik pri Comicijevem spomeniku:

Razgled je super, še posebej na Cattinaro... če so seveda komu všeč betonski kolosi.

Do slapa danes ne bomo šli, nas je preveč in bi vzelo preveč časa. Le pogled od daleč!

Nato smo pa že v Botaču, mejni kamen, Pot prijateljstva, kjer so mejo prosto odpirali že v davnih osemdesetih in nekdanja stražarnica.

Baje je gostilna v Botaču tudi ena boljših, mi pa usekamo mimo nje direktno v hrib!

Kratek, a strm vzpon nas hitro pripelje do prvega predora! Trasa železnice Kozina - Trst je prvovrstna zabava za kolesarje in pohodnike. 

Še postanek za razglede in "MALCAAAAA"

pa že hodimo po trasi železnice in skačemo levo in desno pred kolesarji. Ves drug čas pa seveda zasedamo cesto od roba do roba.

Raziskujemo jame

in iščemo odmeve v tunelih!

Potem pa so eni (pre)hitri, drugi pa radovedni. Eni direkt dol, drugi pa pogledat, kaj neki je tamle? In najdemo razglednik!

Razglednik s pogledom na skoraj celotno dolino.

Do konca poti pa nas čaka še majčkeno spusta.

Seveda pa jaz ne bi bil jaz, če ne bi zavedel lastni sestri: "lej, tukejle je bližnjica! Bomo prej dol!"

Najbrž že vsi vemo, kako se je končalo? Tista bližnjico smo morali ponovno, čisto na sveže, uhodit. Ker prej so po njej hodile le srne in se je itak po šestnajstih metrih povsem izgubila. Smo pa zato prišli res direktno dol v dolino, prav v lepi ravni črti. Če odmislim sestrsko jamranje zaradi ubogih starih kolen, mislim, da jim je bilo čisto všeč. Malce brezpotja smo torej tudi našli, juhuhu!

Takole pa so nas videli ostali s "prave" poti.

Na koncu poti, v enem najnižje ležečih planinskih domov - 82m - Mario Premuda spijemo še pivce.

A ne končamo tukaj, vse skupaj nam je res vzelo štiri ure, dneva pa je še nekaj ostalo. Bo treba še nekam it, nekam v bližino.

Napoleonska pot oz. Strada Vicentina?

Pravi raj za tekače in rekreativce, vse označeno

in lepo urejeno!

Sprehajamo se, razgledov je na žalost bolj malo

za njih bi bilo najbrž pot bolje vzeti z druge strani, s strani Proseka, s tam, kjer plezajo. A nas je bila cela skupina, kar nekaj avtov in nisem hotel, da še koga izgubimo, smo raje parkirali na vrhu kraškega roba, na koncu Opčin. 

MALCAAAAAA! In telovadba?

Torej, kaj je že s tem obeliskom? Ne, nima nič s francozi, ima pa veze s Francom II. iz leta 1830.

Za sklepni dogodek smo hoteli še vsi skupaj na pizzo. Prvi problem je bil ta, da nas je bilo kar nekaj. Drugi problem pa ta, da smo imeli s seboj psa, ki smo ga seveda hoteli imeti s seboj. Drugi problem se je izkazal za mnogo večjega, čeprav je pes prav majhen. V Sežani niso bili psu prav nič naklonjeni, povprašali smo kar v treh picerijah in povsod so nas zavrnili. Jaz pa sploh nisem vedel, da imajo toliko picerij... 

Na koncu smo potem lačni in sklonjenih glav odšli proti vsesplošnemu žuru naproti, a nas je manjša domača gostilna nekje po parih kilometrih vožnje odrešila in nas pošteno najedla. Privat gostilna z lastnikom za šankom ni imela prav nobene težave s psom.

In tam nekje med pojedino je tudi ta prekrasen dan počasi zaspal.

Mi pa še dolgo ne! Na redko se dobimo, si je bilo treba veliko povedat in še mnogo več zapet!

Naslednji dan pa delat, kakiji so čakali!