Sredi avgusta so se vsi otroci razkropili na vse konce sveta. Midva pa ostala sama.
Juhuhu, svoboda!
No, pa naju je najprej zafrknila streha, pa potem vreme in nato še ostale stvari... in na koncu sta ostala vsega skupaj dva dneva.
Ampak tudi dva dneva sta lahko dolga! Dva dneva pobega!
Dolgo sva o tem razmišljala in na koncu prišla do zaključka, da greva malo raziskovat Zadnjo Trento, Zapouden po domače. A sva bila že tam? Nisva. Torej?
Plani so bili - kot vedno - smeli, a se je seveda takoj zataknilo. Že pri vožnji čez Vršič sva si lahko ogledala dolino.
In tistega, ki popolnoma kraljuje nad njo - Bavški Grintavec.
In že tu sem nekako vedel, da se vse ne bo ravno izšlo po planih. Že tu sem za hrbtom zvil prste v figo in samo od sebe je prišlo: "huh, tale bo pa težka".
Ne me vprašat zakaj, tako pač je, s tem moram pač živet, jebela cesta. Ko bi šlo vsaj na bolje...
Še Jalovec se je potem nekaj šopiril, a v tej dolini se ve, kdo je šef, kdo zapira dolino in se bohoti nad vsemi.
Ker nisva bila ravno najbolj zgodnja, sva morala parkirat kar malo dlje. Nisva kot nekateri, ki potem tam na koncu parkirajo na vsak način, posiljeno do konca, tako da zaparkirani komaj ven zlezejo. Nekdo je zaparkiral kar pot naprej oz. pustil prostora za kako Micro, kaj več pa ne. Briga ga. Pa ja ne, da bi moral malo več hodit in parkirat par sto metrov prej? Aaaaaaa!
Opreme se je kar nekaj nabralo. V hribe je treba it opremljen!
Pa ne samo jaz, tudi Helena je imela svoj del tovora! Nobenemu ni prizanešeno.
Sploh ta voda pobere ene kilaže, da je kar hudo.
Naciljava najino smer v dolino, kjer vse zgleda kot razglednica!
Pa pejva, saj je dobro označeno!
Do planine Zapotok je kar luštna pot. Nama gre počasi, ker imava polne nahrbtnike, pa tudi mudi se nama spet nikamor. Celo par klinov se najde.
Potem si pa hitro na Planini Zapotok. Kjer se stan že dodobra podira.
A jo midva mahneva kar naprej. Greva višje!
Še naprej!
Potem pa si le izborim dobro malico
in začnem težit. Ampak na fotki se tega nič ne vidi, kako znam biti siten... in zoprn...
Slikam raje vse naokrog
ampak naprej pa nočem nikakor it.
Ne gre. Sam se spet zarotim proti sebi. Kot Ceria Merlone. Isti občutki, niti ne strah, prej panika. Vse bi naredil, da ne bi šel gor, vse!
Ampak Helena se ne da. Me muva levo, me muva desno, me muva gor in dol, prav nič prijazna in razumevajoča ni z mano, tako da končno vsaj malo popustim. Vsaj do sedla Kanja greva, vsaj tja.
Kdo bi vedel... a v tisti krušljivi strmini mi gre vse skupaj na živce in hribi, ki bi mi morali dajati veselje in srečo, me trenutno polnijo z neizmerno paniko in jezo. To pa ni čisto nič ok.
Pa pogled na drugo, nič manj krušljivo, stran
nekaj stresenih dovtipov, da se malo pomirim,
potem pa je treba še nazaj prit. Po tem krušljivem presnetem skrotju...
Ne, tole mi sploh ne gre.
Zgleda sem samo še za na Blegoš. Krim. Murovico. Veliko planino. Za planote brez strmin, brez globočin, brez strmih trav, brez presnetega skrotja! Eh, ja.
Pogruntal sem, da imam manj težav na zelo zahtevnih poteh kakor na "samo" zahtevnih. Zahtevne vedno vključujejo neka bedasta prečenja strmih trav ali presneto skrotje, zelo zahtevne pa imajo vedno zajlo. In s to zajlo dobijo vse globine in prepadi in globočine in podobne stvari popolnoma drug pomen. Hecno.
Kakorkoli že, borim se kar naprej, nobenega počitka ni. Kaj pa tako rad lezem točno tja, kjer me je še najbolj strah. Mazohist trapast...
Se pa taka zadeva potem hitro reši. Ko sva enkrat odločena, da ne greva nikamor več... se pa hitro, zelo hitro prikaže nasmešek!
Vse je pozabljeno. Bavški Grintavec bo ostal. Morda me celo počaka. Prav tako bo ostala pot od Zavetišča do sedla Kanja. Tudi za to bo treba enkrat priti nazaj. Opraviti oz. bolje rečeno opravljati s svojimi strahovi. Počasi. Enkrat. Morda.
Ob kavici sem že mnogo boljše volje. Ni več sledu o paniki, svet je ponovno lep.
Naju pa počasi že noč lovi. A sva bila tokrat pripravljena tudi na to možnost, zato morava bivakirat. V temi ni za spuščat se v dolino, to je povsem jasno!
Še večerja - o, kako je tole pasalo!
pa sva že pripravljena na spanje!
In tu se najini strahovi obrnejo. Jaz zaspim v par minutah, Helena pa... Pa sva se prej lepo pogovorila, gozd bo živ, vse bo praskalo, šumelo, govorilo, grozilo, čebljalo, škrebljalo, kar naprej, celo noč. Še voda poleg naju je z žuborenjem dajala nenavadne glasove iz sebe. Vse to je potrebno določit kot naravni šum ozadja.
Seveda pa to ni vedno tako enostavno. Še posebej ne, če začne nekaj prav pošteno lajat nato pa še kar dobro renčat. Ok, srnjak kar dobro laja, ampak renčanje? Kdo hudirja pa se vse hodi napajat iz tega potoka?!
No, jaz sem vse to prespal. Nič slišal, nič zaznal, še smrčal nisem!
V enem samem dnevu je torej vsak od naju dobil svojo porcijo. Nihče ni prišel dobro skozi, vsak od naju se je moral za vse dobro potrudit, nič ni bilo podarjeno.
In prav to nas dela žive, kajne?
Vsaj do naslednjega dne!
P.S.
Zaradi vznemirjanja nekaterih pravovernih in drugače mislečih sem umaknil dve sliki. Po eni strani dam pravovernim prav, po drugi strani pa se mi zdi, da se na ta in podoben način le hinavsko ščitijo nekateri interesi. Tema o bivakiranju v naravi in TNP še zdaleč ni tako enostavna, da bi se lahko postavil na eno ali drugo stran, in vedno vzbuja žolčno debato med udeleženci. Vsi mi, ki radi hodimo v hribe, imamo pri tem nekaj črnega za nohti in težko je najti nekoga, ki bi bil brez greha, da lahko vrže kamen. Zato pravim, da je vse skupaj hinavsko. Vedno se vzpostavijo interesne skupine, ki predpise spišejo za druge. Vedno le in samo za druge. S tem se pa na žalost ne morem strinjat. Bistvo je v naravi in upam si trditi, da sva midva naravo vznemirjala manj kot jo je vznemirjal šušteči jadralni avion, ki je krožil okoli Grintavca.
Vpiši se