Včasih sem prehiter, mnogo prehiter, še posebej v medsebojnih odnosih. Zaznavam stvari, ki jih drugi še od daleč ne vidijo, ne slišijo, ne občutijo. In zato se jim vedno zdi, da nergam takrat, ko to ni niti najmanj potrebno. Pa vendar sam zelo hitro občutim spremenjena stanja, zven besed, poglede, ki odstopajo od povprečja.
In ne morem si kaj, da tega ne bi izrazil, da na to ne bi opozoril. Vsekakor mislim, da je mnogo bolje kot čakati, da se odnosi poslabšajo do točke, ko to že vsi opazijo, vendar pa je njihovo reševanje takrat skoraj že onemogočeno.
Ja, in potem sem nergač. Nergam in sem siten in zoprn. Vedno potrebujem nekaj časa, tako kot vsi, da prepoznam težavo, da jo izdvojim od vseh ostalih namišljenih težav in stranpoti. Zaenkrat mi gre to kar dobro, le v vmesnem času je z menoj precej težko. Za resne pogovore pa tako ali tako vedno manjka časa, čeprav bi se jim morali vsi mnogo več posvečati. Zapoznele težave in nerešeni problemi sami nočejo nikamor, le čakajo na pravi trenutek, ko lahko z vso silo udarijo na plano.
Velikokrat se pokaže, da so težave notranje, zunanje so večkrat le izgovor. Res je, da je zelo težko vedeti, kje te težave so, vendar se je za njihovo rešitev priporočljivo potruditi.
Trenutno imam sam kar nekaj težav s to svojo razdrobljenostjo trenutnega življenja. Ne čutim, da bi bil komurkoli potreben, komurkoli pomemben. Ker trenutno ne zmorem delati ničesar, se ta občutek le še krepi. In sem potem ljubosumen na vse, ki si polno življenje odgovornosti in dela lahko privoščijo. In sem tečen tudi zaradi tega. Kaj hujšega kot da dnevi letijo mimo čisto brez veze. Posebej močno je to v mojih letih, ko se mi že zdi, da vsak dan šteje. Pa vendar, zakaj čuvanje tamaučka ne bi bilo pomembna zadeva, ravno tako kot delo v službi? Zakaj moški mislimo, da biti gospodinja (kar trenutno pravzaprav sem) ni povsem enako tistemu, pravemu delu? Jaz sem prvi, ki nisem takega mnenja, vendar pa vedno rabim kakšen teden vživljanja, nekaj časa, da se prilagodim. Da se sprijaznim. Saj na koncu koncev prav uživam.
Lahko pa bi iskal umik v službi, se v vedno istem okolju skrival in sploh ne hodil domov. Kot mnogo, mnogo moških. In če mi taki pravijo, da delajo ali zato, ker je treba ali zato, ker potrebujejo denar, jim nikakor ne verjamem. Služba je le umik, umik v okolje, kjer je vse v mejah vedno istega, vsak dan problemi, vendar vedno enako rešljivi. Dom, družina pa prinaša vedno nove in nove izzive, vsak dan prinese kaj takega, s katerim se nikakor ne znaš boriti, vsemu se moraš posvetiti od začetka. Naporno. Precej.
In kakor si torej človek lahko predstavlja idealno življenje? Pravzaprav nikakor drugače, kakršno je zdaj! Bi si želel imeti vse, delati samo tisto, kar bi rad, brez vsakršnega truda, se za vse nič ne truditi? Oh, to bi bil pa skoraj pekel. Veliko raje imam to, kar je. Je naporno, grozno in težavno, priznam, a edino le trud daje vsemu temu pravo vrednost.
Zdaj, ko je problem najden in idetificiran, bo vse veliko lažje. O njem se lahko pogovorim, ni več okrogel strah, je samo še lupina, ki jo lahko pogledaš z vseh strani in je na koncu preprosto rešljiva.
Jutri je pa itak nov dan. Itak.