Kje pa! Ni šans...
Najbrž jih sploh nikoli ne bom mogel. Sploh pa ne v šestih urah.
Ampak vseeno sem zadovoljen, v 5:15 sem zmogel sedemkrat priti naokrog, kar pomeni dobrih 40km.
Začeli smo že ob šestih zjutraj, kdaj smo morali torej vstat? Ja, sredi noči, res je...
Takšen pa je bil začetek. Čeprav smo prišli skoraj uro prej, sva z Radotom skoraj zamudila štart... Sicer sem pa moral po dvajsetih metrih tečt nazaj, ker sem pozabil uro. Aaaaaa, res je bilo zgodaj!
Kaj pa vem kaj je bilo potem... Z Radotom sva krožila skupaj, a kakšnega velikega navdušenja pravzaprav niti ni bilo. Več ali manj sva buljila v konice superg in se matrala.
OK, trije krogi so šli čisto ok, potem se je pa počasi začelo trpljenje. Pojma nimam zakaj, ampak prav nič mi ni pasalo. Že petega sem delal na trmo, v šestem pa potem nisem mogel ne hodit in ne tečt. Premalo sape, boleče noge, vse, kar se je dalo, je bilo narobe.
Pa sem stisnil zobe in potem odtekel vsaj še sedmega. Pravzaprav je šel zadnji še najlažje, ampak to najbrž samo zaradi tega, ker sem vedel, da je zadnji. Plan ni uspel, a po pravici povedano, tudi ni imel prav veliko možnosti, da bi uspel - maraton pod petimi urami. Za takšen podvig bom moral še kako razdaljo kdaj pretečt, kajne? Zdaj pa sem približno vedno enak, tako na Sladkih6, kot na formaratonu.
A če imajo drugi kakšen dober razlog za prekinitev, kje je moj razlog? Dober razlog? To, da me je mamilo hladno pivo v cilju pač že ni dober razlog.
Sicer pa... saj ni tako hudo. 40km je zame povsem dovolj, kaj bi pa sploh rad? Saj nisem niti tekač in vedno bolj me rine "le" v hribe, sam tek me ne privlači več tako. In kako naj bo potem drugače? Pa še vroče je bilo, pa gužva, pa vse skupaj mi je šlo polagoma na živce.
In če ni užitka, je čisto brez pomena tečt.
Potem je prišla pa še Helena in otroci in kaj boš potem drugega, kot šel z njimi še en krog? Lepo počasi, skoraj dve uri smo rabili...
Res pa smo se ustavili pri vsakem drugem kamnu, saj sem v tem dnevu okolico jezera spoznal do potankosti! Za vsako stvar sem vedel kaj povedat...
Labodja družina z dvema mladičkoma na levi strani jezera
tista s šestimi pa na desni strani - te sem moral enkrat še prav dolgo čakati, da so se zmigali čez pot. So pač domačini... Saj sta prijazna in dopuščata precej majhno razliko med človekom in mladičkom (napram labodom z Gradiškega jezera, kjer je dovolj že pet metrov, da se stari zaleti vate), a vseeno ni dobro pretiravati, oba sta precej zaščitniška in kar nekaj tekačev jih je skoraj dobilo po nogah, ker so šli preblizu. Jaz sem potem raje kar počakal, nisem tako hiter...
Hja, prehodili smo potem vse možne stopnice,
se slikali vsake pet metrov,
obrnili vsak kamen in se zapičili v vsako besedo,
si dodobra namočili in shladili noge,
in na koncu pojedli še zasluženo malico!
S tem sem pa prav fino raztegnil razbolele nožice. Muskelfiber naslednji dan ni ni bil nič kaj izrazit!
Kolikor sem trpel zadnje kroge, pa sem prve kroge v celoti užival. Pa ne toliko zaradi teka, bolj zaradi tega, da sem bil del te prireditve. V petek sem bil del Bleda in od znotraj sem lahko spremljal prebujanje in oživljanje turističnega bisera, kar mi je pričaralo nepričakovano zadovoljstvo in veselje.
Bled se mi je namreč prikazal v povsem drugem sijaju. In moram priznati, da mi je bil takrat všeč. Torej nekje od 4h do sedmih, osmih zjutraj. Prekrasno!
Na koncu pa še vse pohvale Vitezom, ki so to - netekmovalno in brezplačno - zadevo organizirali mnogo bolje, kot so organizirane kakšne tekmovalno drage zadeve! Že samo zaradi tega se je splačalo biti del te druščine! Hvala Vitezi!
Vpiši se