Tokrat smo šli s Krti na Peco!
Madonca je to daleč! Na drugi strani sveta. Skoraj...
Tja smo šli naokrog, čez Dravograd, Ravne, Mežico, Črno - tri ure! Nazaj smo skrajšali čez Šoštanj, a ne veliko - dve uri in pol. Oujea! Avtobusa dovolj za pol leta...
A kaj čmo? V tiste kraje je težko priti in sam najbrž ne bi šel še tako kmalu, je drugih - in bližjih - hribov dovolj. Takole, s skupino, pa je malo drugače.
Midva sva vzela še otroke s sabo, tokrat tri, bomo že nekako, sva si rekla. No, ja, ni bilo ravno tako, prej sem se prav dobro pozanimal, da nas ne bi čakala kakšna nevarnost preveč. Že tako sem ves prestrašen, ko otroke s sabo vlačim po hribih... Že jaz padam po poteh, kaj šele otroci! (Naj navedem samo primer z Male Pece, ko je bilo k sreči vse ravno, zeleno in mehko: tamaučku so se odvezale vezalke, ker je s sabo vlačil veje, zato se je spotaknil, padel kot ta velik in se pri tem uspel celo sezut. Hja, tkole gre pri nas, ni čudno, da potem vsake dve minute tulim: previdno! Pazi! Previdno! Počasi! Pazi! Še sam sebi grem presneto na živce.)
Začeli smo v dolini Tople, pri rudniku.
Pot je potem kar super, malce strma, malce ne, ampak kar ok. Prečenja hudournikov so zanimiva in mah, ki raste na njih, je še bolj zanimiv.
Ena skupina ta hitrih se nam je že v začetku ločila in so jo mahnili direktno na Knipsovo sedlo. Mi pa lepo počasi do koče.
In res, ura petdeset, pa smo pri koči! In to z obema tamaučkoma, za dobrih 800 višinskih metrov, Mitja pa je seveda šibnil gor in nas je tam čakal že dobre pol ure.
Sonce je začelo pripekati, tamaučkoma pa se ni nikamor več dalo. Tako so skoraj vsi odšli proti vrhu, mi trije pa smo ostali pri koči.
Seveda je Helena odnesla s seboj tudi denarnico in sem tako ostal brez vsega. Še zdaj ne vem ali je bilo to res ponesreči ali celo zanalašč... Najbrž pa ni bilo slabo, v tej vročini bi si sigurno privoščil kako pivo preveč.
Mogoče bi nam postalo kmalu dolgčas, a je bilo treba it malo naokrog, tukaj se res da kaj videti!
Matjaža smo hoteli najprej zbudit, pa smo se potem raje premislili, mogoče pa še ni čas, čeprav se človeška bitja obnašamo tako presneto bebasto. Malo pa le še počakajmo... morda pa bodo naši otroci popravili tisto, kar smo (in bomo še) mi zajebali. Morda.
Tačas pa je Helena prav dobro in hitro rinila proti vrhu!
In še preden smo si mi dodobra ogledali votlino, so bili ostali že na vrhu!
Še ena skupinska Krtov na vrhu Pece, Kordeževe glave, 2126m:
Mi pa tudi nismo sedeli kar križem rok, smo rekli, da gremo pa vsaj na Malo Peco, morda pa nam bo usojen kak razgled!
Z daljnogledom smo gledali proti vrhu, se spraševali kdaj pridejo prvi dol in še malo raziskovali kraje naokoli.
Zato smo jih skoraj zamudili... Helena se je malce bolj obirala na vrhu in gor uživala v samoti.
Mi pa že vsi lačni... Jedi na žlico so zatorej teknile kot že dolgo ne, nekateri pa so se odločili za specialiteto Doma na Peci: kločeve nudlne.
Potem pa je sonce že tako neusmiljeno pripekalo, da smo imeli že vsi dovolj. In je bilo treba počasi it proti dolini. Po drugi poti seveda.
Pri super zrihtani koči malce nižje smo zavili levo navzdol.
Naprej pa novo zgrajena gozdna cesta! Meni se je kar milo storilo, predvsem zaradi otrok, čeprav je bilo po razbrazdani poti težje in nezanimivo hodit. A vsaj nevarno ni bilo prav nič.
Dol se potem seveda vleče, motivacija pada, počasi gre, počasi. Še jaz bi najraje tekel, ker se je tako vleklo! A ni hudir, tudi mi, skupaj z Markotom, čisto zadnji, smo prišli! Direktno do Florina. Urca in pol, 1000 višinskih metrov.
Še zadnji pogled na vršace, kjer smo (so) bili:
Skupinska za v dokumentarni arhiv:
Madonca, en prav lep izlet je bil tole! Eni so kar nekaj prehodili, eni pa smo kar nekaj videli. Oboji torej zadovoljni, jaz pa zadovoljen predvsem z otroci, jamranja je bilo le za eno samo malo pikico! Neverjetno! Takole je potem hoditi skupaj v hribe pravo veselje!
Sicer pa ni čudno, saj smo presneto dobro vriskali! Veselje je še dolgo odmevalo s pobočij Pece!
In tako nam ostane le še en prav lep pozdrav direktno s Pece!
Vpiši se