Tudi tokrat je zadeva - seveda - uspela!
Moj drugi - tradicionalni - vzpon na Vršič je bil tudi tokrat poln napora, veselja in zabave. In tako je tudi prav.
Letos ni bilo tako vroče kot lani, smo startali tudi malce bolj zgodaj, tako datumsko kot tudi ob bolj zgodnji uri, 10h. Kar sploh ni slaba ideja!
Pa je vseeno vse skupaj zgledalo še tako presneto, presneto daleč!
Sem imel kar nekaj treme, kaj pa če mi ne bo šlo? Kako je že s tem klancem? A sploh bom? A? A? In tako naprej, saj vemo, kako to gre... Sem pa sklenil, da se letos ne smem toliko matrat, če pač ne gre, ne gre. Bom pa hodil, saj gre to včasih celo hitreje! Lepo bi le bilo, če bi bil hitrejši kot lansko leto, to bi bilo res lepo, potem bo vse ok in se ne bom žrl zaradi kakšnega nazadovanja ali česa podobnega.
Pa smo krenili proti vrhu. Vsak pravzaprav po svoje, s svojimi mislimi in težavami. Letos sem mogoče progo bolj poznal, me je pa hitro presenetilo, da se nisem kaj dosti trudil in da sem s tekom prav hitro odnehal, čim je postalo pretežko. Ja, najprej sem se kar (za)čudil, pa sem potem uvidel, da če se bom matral čez vsako mejo, pač ne bo šlo nič bolje in nič hitreje. Trma je že lepa stvar, a prišparaj jo za konec!
Zadihanost je tako postala hitro problem, pravzaprav še pred ta prvo serpentino. Nekaj ni čisto v redu z mano, nekam mnogo prehitro se zadiham, mnogo prehitro izgubim dah. Že na Bledu me je matralo, v klanec pa se to seveda še mnogo hitreje pozna. In nato lahko vse skupaj le še zmanjšujem, dokler ne (s)hodim. A bistvo je priti čimprej gor in letos se nič ne sekiram zaradi hoje. Briga me, važno je, da sem hitrejši!
Seveda vsi skušajo pretentat in zmanjšat tvojo motivacijo, a jaz se ne dam! Pred Mihovim domom namreč piše že kar lepih 1150m:
potem pa jo mahaš gor v presneti klanec kar par minut, do naslednje serpentine, kjer pa je kar naenkrat tabla 1042m! Aaaaaaaaa! Sem se spuščal morda? Za sto metrov??? Kdo je zdaj tukaj nor?!
Ne, če slučajno koga daje motivacija, jo bo tole sklestilo do konca. Zato ni treba verjeti nobenim tablam, mogoče je še najbolje verjeti cestarskim, na vsaki serpentini. Verjamem, da kdaj tudi še kak kolesar iz besa tuli na tem ovinku, jaz vsekakor sem...
Še sreča, da se kmalu pokaže ravnina, na kateri pa je treba tečt, a na koncu ravnine čaka mrzlo, mrzlo pivo! Do njega se letos primajem za celih šest minut prej kakor lani! In pivce me že čaka! Včasih sploh ni slabo biti zadnji!
A časa ni prav veliko, fino je malo posedet, a nikakor ne preveč! Pejmo, da se ne polenimo!
Po Koči na Gozdu se seveda šele začnejo serpentine, prej jih je šele šest ali nekaj takega, čaka pa nas jih še 18 ali 19. Ampak nič hudega, tukajle sem že ogret in klanec se postavi bolj v hrib, kar pomeni, da seveda sploh ne morem več tečt, lahko pa jo prav fino maham. Kar mi je všeč in mi gre čisto super.
Res, tiste serpentine do gor so potem milina, ne vem čisto zakaj, morda ima kaj opraviti razgled in hribovsko okolje in ajdovska deklica in to, da mi je začelo igrati srce. In to kljub temu, da sem spuščal iz nosa več tekočine kot z znojem. Madonca, kaj vse je teklo ven in koliko! Če bi uporabljal robce, bi jih moral imeti s seboj za cel tovornjak. Tako pa še dobro, da sem tekel sam, tistega šmrkanja in pihanja ne bi nihče hotel poslušat... Zgleda da res ni vse dobro z mano in da ni čudno, da sem tako hitro zadihan... Ampak vseeno, Vršič je Vršič in treba se je mal pomatrat! Joj, če bi imel palice in bi si dajal takt! Saj sem proti koncu že kar dobro letel, pa čeprav le s hojo!
In kar naenkrat konec, vrh!
Le da je letos nekdo ukradel tablo... Zgleda je bil še bolj navdušen od nas...
Yeaaaaaaah, veselje je bilo seveda neizmerno. Pa kaj potem, če sem še enkrat slabši kot vsi tisti, ki tečejo Andrejčkov tek! Do vrha sem pridobil še šest minut napram lani in lahko sem več kot zadovoljen!
Sem pa malce žalostno pogledoval proti hribom. Me vleče, vleče!
No, letos ni bilo Helene in ne podporne ekipe, zato sva jo kar oba z Radotom mahnila dol. Saj je to tudi veselje!
Tokrat sem bolj pazil in pri Koči na Gozdu nisem krenil v desno dol, ampak sva jo mahnila kar po cesti do dol. Morda malce dlje, a se je vsaj celo pot spuščalo. Že tako je potem zoprno odteči ves tisti del od Erike pa do Kranjske gore. Tista dva kilometra se vlečeta kot kaka čreva.
Vmes sva našla še precej nesrečno znamenje/kapelico/? To pa je res smola, da se je ravno to podrlo.
Vsakemu kolesarju sva seveda prijateljsko pomagala z vzkliki spodbude: "še malo, še malo! Saj bo šlo!" No, zgoraj je bilo to še povsem sprejemljivo, proti koncu (ko sva midva postajala počasi že objestna) pa najbrž vedno manj. In tisti kolesar pri Eriki, ki je ravno zagrizel v pedala in sva mu rekla, da ima le "še čisto malo", si je najbrž mislil svoje in naju je samo čukasto gledal. A najbrž je enkrat, ko je prišel dol, točno vedel, kaj pomeni bit malo objesten in navdušen nad tem, da si bil gor.
Jah. Tako hitro gre to!
Na papico smo šli na isto mesto kot lani - kolesarji lahko tja kar odkolesarijo:
letos sem bil nad hrano bolj navdušen, ričet je mnogo bolj sedel kot lani, čeprav je v teh turističnih krajih vse drago kot bi bilo iz zlata...
Najbrž ima pri tem veliko to, da sem bil pol manj zmatran kot lani! Čisto nekaj drugega je, ko še lahko normalno živiš, ne pa da komaj hodiš in te vse boli...
To je to. Nič profesionalno organiziranega, le sproščeni posamezniki, ki se podajo na skupno pot. Enkratno! Pravzaprav komaj čakam naslednjega leta!
Gor: 11.4km, 1:40:15
Dol: 12.2km, 1:07:46
1003 višinski metri, 2026kCal. Še vedno brez pulza, si še vedno ne upam nosit traku s sabo. Najbrž ga je tako ali tako preveč.
Skupaj: 23.63km, 2:48:01. Drugo leto bo težka, letos je bilo dvanajst minut izboljšanja za gor in tri minute za dol, pri daljši poti. Sploh ni slabo!
ALBUM!
Vpiši se