Zadnjič nam je pri toujouti malce nagajal akumulator. Še posebno hudo je bilo, ko je bil dež.
Je bilo treba novega kupit in ta sreča je spet zadela moški del družine, čeprav smo za te posle še najmanj sposobni. A zgleda je bistvo v tem, da se pač raje umažemo. Ali se pa zaradi tega manj sekiramo? No, nekaj od tega.
Letos si pač nisem delal (pre)več skrbi, sva šla s Tamaučkom v neko trgovino na brnčičevi (zdajle se pa res ne morem več spomnit, kaj je bila za ena trgovina...), kjer so pogledal in takoj vedeli, kaj in kako. Vse lepo in prav.
Ampak za gotovino dobim 12% popusta! O... o... seveda gorenc ni mogel spustit take dobre priložnosti: "kje pa je najbližji bankomat?"
In sva se odpeljala petsto metrov dlje, našla bankomat, vzdignila ravno prav denarja in sedla v avto in
"klk"!
Klk? Arrrrghhhhh.
"Klk." Nič od njega več! Pa ravno zdaj si moral crknit?!
"Kaj pa zdaj?" sem le izdavil po salvi neprimernih besed.
"Oči", je predlagalTamauček, "kaj pa, če greva kar peš?"
"Kako peš!?" sem rekel, "A ni to malo daleč!?"
"Kaj daleč?" mi odvrne Tamauček, "saj sva pohodnika!"
Avto je v naslednjem trenutku kresnil in midva sva se lahko lepo odpeljala v sončni zahod. Jaz pa še danes razmišljam, da se lahko tudi od tamalih kdaj kaj pametnega naučiš.
Presneto prav je imel.
Vpiši se