Ne o Vsem

Sem in tja si želim, da bi bil pomemben. Da bi bil resnično pomemben v tem svetu. Da bi bil predsednik, da bi bil rock zvezda, da bi bil Bill Gates. Da bi imel kupe denarja, da bi imel moč, da bi imel vse, kar se da imeti: stvari, ljudi, cel svet, vesolje.

Čisto navaden človek sem in sem in tja me primejo take misli. Kot najbrž še vse ostale pripadnike te rase. Pravzaprav nič posebnega in čisto nič nenavadnega.

Včasih sem se zavestno branil, si podajal protirazloge, debatiral sam s seboj, se kregal in se prepričeval, da tega jaz nočem, da to pa že nisem jaz, da nočem biti takšen. In bilo me je strah.

Zdaj mi tega ni potrebno več početi, odprem si en svoj, čisto majčken zaprt svet in v njem tiho uživam tistih pet minut, kar me take misli držijo. Danes me tega ni več strah. Svoji podzavesti sem zgradil peskovnik, v katerem se lahko igra pod budnim nadzorom. Danes si lahko priznam, da sem v svojem bistvu zverina. Da sem bitje, ki gre lahko čez trupla, da sem bitje, ki lahko ubija ne da bi trenilo z očmi, da sem bitje, ki lahko mimogrede uniči sebe. In drugega. In svet. Da sem preprosto: Človek.

Po pravici povedano, je bilo to eno najtežjih priznanj samemu sebi. Seveda pa se vse skupaj ne konča pri priznanju. Tam se dolga pot šele začne.

Če se namreč ne strinjam s tem, kam gre ta podivjani svet, kaj bom naredil, da bi bilo drugače? Bom sedel na riti, užival življenje, kradel sebi in času čas? Bil tiho, puščal stvari mimo, se ne zmenil za njih, jih sploh ne opazil? Se z ne-akcijo pravzaprav potihoma strinjal in počasi izkoriščal ta svet do konca? Lahko pa se obrnem v čisto drugo smer, v aktivno smer. Bom kričal, pisal, prepričeval, vodil ljudi? Jih vodil do *svoje* resnice, do tistega, v kar verjamem jaz?

Izbral si nisem ne prve, ne druge variante. Izbral sem tretjo varianto, po moje najtežjo, notranjo. Zavedam se, da sem samo delček tega vesolja, delček tega človeštva, presneto nepomemben delček. A hkrati je ta moj nepomembni delček, cel moj svet. Najbolj pomemben. Zanj sem odgovoren edino in samo jaz. Nihče drug. Druge svetove vodijo drugi, zanje so odgovorni drugi. Drugih svetov ne smem in ne morem voditi. Lahko le poskušam vplivati na njih. S svojimi mislimi in s svojim zgledom.

In prav zaradi tega mi je oblika bloga všeč. Nikomur se ne vsiljujem, ne prepričujem nobenega, ki mu to ni povšeči. A vendar mi oblika daje možnost, da izrazim svoja prepričanja, nazore, razmišljanja. Da morda, res morda, komu kdaj kaj ostane. Temu svetu bi namreč rad kaj vrnil pa čeprav samo delček tistega, kar je on meni vsega dal. In če se bo le nekaj tega prijelo, le en čisto mali del, bo smisel mojega malega sveta izpolnjen.

Si želim preveč? Je vse skupaj skromna osebna želja ali pa le prevladujoč Ego?

Seveda pa se poraja vprašanje: sem v štiridesetih že prepozen? Kaj sem čakal, kaj sem delal do zdaj? Lahko sploh še kaj naredim? Sem (pre)pozen?

----------------