Sicer je že Rado vse napisal, a zadevo moram opisati tudi sam.
Pa čeprav bom uporabil skoraj iste slike kot on. Drugih namreč nimava, je bilo vreme preveč bljaki, da bi fotoaparat sploh vlekel ven.
Ko imajo Krti pohod, se nanj precej dobro pripravimo. Ena od priprav je seveda tudi ogled kraja, kamor sploh gremo. Treba je pogledat kaj imajo v koči, kaj in kje sploh lahko kuhamo, ali je posoda, kaj moramo vzeti s sabo? Zato je treba nekoga poslat, da vse to pregleda. Ponavadi gremo to z avtom, kar ni problema, na vrh Velike Planine pa je v teh časih malo težje prit.
Še posebej, če ti gre gondola več kot na živce.
Na živce ti lahko gre tudi njen vozni red in če že moraš za tak obisk vzeti dopust, je čisto vseeno, če greš potem še malo na trening in se gor odpraviš kar lepo peš. Ni res?
"Ob dveh bova že doma!", sem veselo zatrjeval Radotu, da bi ga zvabil s seboj, a po pravici povedano mu ni bilo treba ravno rok zvijat. Se je kar sam ponudil ali pa je prišlo - kakor smo ugotovili kasneje - le do nesporazuma.
A vseeno. V torek zjutraj sva se tako znašla na kavi na kamniški obvoznici. Od tam potem ni več umika. Pa sva šla.
Spodaj niti ni zgledalo tako grozno. Zgledalo je čisto ok, malce oblačno, niti deževalo ni, no... za nas kar v redu! Zakaj sva začela čisto spodaj, mi ni čisto jasno, vsaj do lovskega doma bi se lahko odpeljala! Najbrž ima to kaj opraviti s tisto - ta prav dec gre na Planino od odspodi! No, se vidi na zadnjih slikah, kakšna dedca sva bila na koncu...
Pa sva šla torej lepo počasi do Primoža, nekje vmes sva nataknila že dereze, sneg je bil shojen in trd ter leden do konca. Višje kot sva šla, bolj toplo je postajalo, trdnost poti pa se je manjšala. Nekje na Sušavah sva že začela bolj gazit, a še ni bilo tako hudo.
Zadnji vzpon pred Planino pa je kar naenkrat pokazal zobe. Zapihano ali kaj, a poti kar naenkrat ni bilo več, nič shojenega, nič strjenega. Začelo se je udirat. Na veliko.
Za tistih dvajset minut do Jarškega doma, kolikor ponavadi porabim, sva tokrat potrebovala dobro uro! Uauuuu. Ko sva se končno le prebila do Jarškega doma, je ura kazala kar 2:50h hoje. Tudi to je Uauuu!
Potem sva se v Jarškem malce okrepčala, pogrela pa ne preveč, ker je bilo mraz. Med tednom šparamo? Sva se odločala ali naj sploh kam greva, udiralo se bo, pa še megla je gosta ko hudir. Ma, greva do Domžalskega, pa da vidiva, kako bo šlo, ok?
In se odpraviva v veter, ki je bil k sreči topel, da naju vsaj zeblo ni preveč. Je pa pobiral sneg skoraj vidno in zraven nosil s sabo meglo in vlago, tako da sva bila čisto mokra. A k sreči dobro opremljena naju ni preveč motilo. Še največji problem bi lahko bila megla, pot ni bila shojena, torej se lahko orientirava le po smučarskih oznakah. Le upala sva, da bodo postavljene dovolj gosto oziroma da megla ne bo tako huda.
No, oznake so se k sreči videle in sva šla kar od ene do druge, včasih malo na približno, a k sreči se ni spustila še hujša megla. Le čisto na koncu sva se morala še midva malo bolj oddaljiti, da je en videl prejšnjo palico in drugega, drugi pa je videl prvega in naslednjo palico. Zapleteno, ja. A lahko tudi precej nevarno, zato sva bila presneto previdna.
Gaženje naju je kar precej matralo zato sva se menjavala v vodstvu, kot kolesarji. Vsaki dve palici je drug gazil naprej, tistemu zadaj pa je bilo mnogo lažje. Bolj ko sva pa bila pri vrhu, bolj je bilo spihano in je bilo malo lažje hodit. Si pa moral bolj pazit na sunke vetra, da te niso pometli kam nižje. Eh, vedno je nekaj, ne?
In tako sva mlela in mlela in mlela in hodila od palice do palice in...
No, ni bilo kar tako naenkrat. Najprej sva prišla čisto na vrh Gradišča, na nogometno igrišče, ki sva ga morala obhodit čisto po robu, saj je bilo tam eno samo veliko jezero, lepo skrito pod zapeljivim snegom. A sva dobro vedela kako se ti udre do boka, od spodaj do gležnja je pa sama voda... Bljaki.
Potem sva hišico našla zelo hitro, a do nje prišla prek male grape, za kar sva rabila celih deset minut. Snega do bokov in rušje je naredilo svoje!
A vendar: uspela sva! Juhu, juhu, juhu! Celo uro in četrt sva porabila za pol ure poti, midva pa vsa vesela!
Le to mi ni jasno - lopate so v drvarnici, ključ pa v koči. Zanimivo. Sploh, če je vhod zasnežen... Še sreča, da je nekdo mislil in se vrata odpirajo navznoter!
Sva se le zrinila nekako noter in uredila - poslikala vse, kar sva morala:
Mraz niti ni bil, zunaj je pobiralo sneg na hitro, le pihanje je bilo grozno.
Prav veliko nisva počivala, preoblačila se na petih stopinjah vseeno nisva, zato sva kar pohitela in se podala nazaj proti Domžalskem domu.
Dol je bilo malo lažje, se je pa zdaj tudi drugemu udiralo, se je že toliko otoplilo. Sva se pa malo pred Domžalskim domom morala zahvalit najinim rešiteljicam:
Hm, kaj bi bilo, če ene med njimi ne bi bilo, kaj?
Tudi na Domžalskem je bil pravi mraz, kaj danes nihče ne kuri? V torkih imamo petnajst stopinj? Najbrž pa sva imela tudi midva že vsega dovolj, pred nama pa še kar zajeten kos poti. Še skok na Jarškega, povedat, da sva ok (da naju ne bi kdo iskal) in odneslo naju je proti dolini.
Tu sva potem srečala prve ljudi. Nekateri še zvečer hodijo gor, vedno jih je polno. Le zakaj jih pa zjutraj ni bilo, da sva sama morala gazit?!
Še razgled z moje točke:
potem se je pa res vleklo. Vleklo in vleklo in vleklo.
Dol sva prišla v temi ob petih. Ne moreš verjet... Ob dveh bova doma, a?!
Zmatrana, a presneto zadovoljna!
Tole je kar lep izlet, tudi v normalnih razmerah nanese kar precej, 20km in 1500 višincev pač naredi v vsakem primeru svoje. V takih razmerah pa je to za naju pomenilo kar dobrih sedem ur čiste hoje.
Temu lahko rečemo dobro izrabljen dopust!
Zdaj sem cel teden razmišljal o tem, vmes sem imel še en res velik pohod, a vseeno... tole je bil pravzaprav Podvig leta! Ob bok bi ga lahko postavil Skuti, ki je bila zahtevna ali pa trekingu v Beli Krajini, ki je bil tako grozljivo dolg ali trekingu v Tolminu s svojimi višinci in dolžino, čemu drugemu pa že težko. Dolg in predvsem naporen pohod je bil tole!
Dobra sva, čestitke!
Ampak Rado, enkrat bi pa lahko šla kam, ko bi bilo lepo vreme, kaj? Vedno ti kažem le razglede kot tiste zgoraj... kako te bom navdušil nad hribi, če bo vedno le jeba?!
Ali morda ravno s tem?
Vpiši se