Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.
Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.
Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.
Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.
In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.
Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.
In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!
Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!
Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.
Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?
Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.
Vpiši se