Nekatere stvari se ponavljajo iz leta v leto!
Tokrat sem se tegale udeležil četrtič.
A tokrat je šlo že z manj žara. Pravzaprav žara - kakor sem opazil kasneje - sploh ni bilo več. Kako to ali zakaj to, tega pa (še) ne vem. Veliko misli je šlo skozi glavo v nočnih urah, rodilo se je kar nekaj novih odločitev, pravzaprav povsem novo življenje!
No, tega ne jemat preveč resno, zadeva je predvsem simbolne narave, a to vseeno za seboj povleče določena dejanja in spremembe. Kakor je to pri meni že v navadi. Kar naprej je treba nekaj spreminjat. Drugače postane dolgčas. Kajne? Za filozofiranje pa bo še vedno čas!
Zgodilo se je natanko to, kar sem zadnjič napovedal. Jasno, saj sem napovedal skoraj vse, kar je možno, v smislu - nekaj od tega se bo že zgodilo in (spet) bom imel prav.
In - kakor vidimo - spet sem imel prav!
Edini plan je bil, da plana ni. Prvi vzpon in spust pa sta pokazala, kako se bo zadeva odvijala. Nekateri bi sicer rekli, da sem šel počasi, a sam dobro vem, da sem šel hitro, hitro, prehitro. Obračal sem na uro in četrt, kar je zame en velik Olala!
Seveda sem vedel, čeprav se nisem zavedal, da to ni najboljša taktika, a tako me je prijelo in tako je ostalo. S sabo se že dolgo ne prerekam več, nima smisla, vedno zmagam...
Pri 3x sem bil že za pol ure hitrejši od lani,
pri 6x pa sem bil boljši že za uro in pol!
Uau, seveda sem se za to moral kar dobro truditi, gor je šlo enkratno, dol pa je šlo tudi po večini v teku. No, ura in četrt že pove svoje, vsaj zame. In to šestkrat!
Pa sem si obljubil pivo, če bom šestič vsaj za uro hitrejši od lani. In ker sem seveda bil - gor sem prišel malce čez polnoč -, sem ga tudi dobil in spil!
Heh, potem pa kar naenkrat ni šlo več. Že pot do dol v šesto je bila težka, celo mp3 sem si naštimal in zraven pel ter igral kitaro na palice - upam, da me ni nihče slišal - a je zunanja kolenska vez na desni nogi vedno bolj protestirala.
Potem sem se preoblekel - šele okrog enih ponoči sem oblekel majico z dolgimi rokavi, kratke hlače pa sem še vedno obdržal! -, se preobul v nove superge (mogoče pa kaj pomaga!) in se zapodil proti novemu obratu v sedmo.
Ja, gor ni problem, sploh ne! Vse ok, nič narobe, nič zmatranosti, koleno super, brez problemov!
Potem pa je bila pot navzdol ena sama muka. Na koncu sem že kar postrani hodil, samo da ne bi obremenjeval kolena.
In vmes... v tisti noči, okoli dveh zjutraj, z razbolelim kolenom, potacanim upanjem, z malce zaspanosti in v samoti gozdnih poti, sem naredil celo novo filozofijo mojega športnega udejstvovanja.
Uau!
Pravzaprav sem bil na koncu, ko sem šepajoč le prišel do avta, neznansko zadovoljen, že dolgo ne tako!
V trenutku, ko sem razrešil lastno večno vprašanje: zakaj me "zmaga" s +1 dela razočaranega, otožnega in nezadovoljnega, po drugi strani pa me "poraz" s sedmimi ponovitvami (lani 12!) lahko popelje v popolno zadovoljstvo in navdušenje, se je vse skupaj obrnilo naokrog in vse je postalo kristalno jasno!
In jaz sem se - ne da bi se ozrl - v še vedno topli noči usedel v avto in se - zadovoljen, vesel in do konca navdušen - podal sončnemu vzhodu in novemu dnevu naproti.
P.S.
Ker sem vedel, da tisti dan ne pridem več dol s hriba, me ni bilo na zaključni slovesnosti (pa še tisti krogec se je malce zavlekel, a o tem naslednjič), majico pa sem vseeno dobil par dni kasneje, ko sem šel vrnit številko.
Bi pa čestital vsem sotrpinom in norcem, s katerimi smo skupaj orali potke proti Primožu. Rezultati so neverjetni in meni kot človeku, ki se je vsaj malce spopadel s problemom, komaj predstavljivi! Čestitke!
Vpiši se