Povsem sveža gaz

Kar je za nekoga le nekaj mimogrede, je lahko za drugega nekaj čisto nasprotnega. Težkega, napornega in objektivno nevarnega.

Vremenska napoved za vikend 31.1. je bila hudo snežena. Hudo sneženje se je obetalo, za gorski svet so napovedovali celo 50 cm snega in več! Opala!

Ker smo bili ravno ta vikend namenjeni na Veliko planino, tokrat v zimsko oblečeno Mokrico, nismo ravno dobro vedeli ali naj se veselimo ali naj nas bo strah. Bo na Planini vsaj sneg in se bomo končno lahko malo posankali ali pa nas bo zamedlo in nas ne bo dol še kak teden?

Kako naj sploh pridemo gor v petek popoldan? 

Seveda sem imel jaz že nekaj časa prej dobro idejo. Kot nadzornik kapacitet si lahko vzamem kak petek frej in jo - naprimer! - lahko mahnem na Veliko planino kar peš! Kot smo že enkrat šli, malce preverit pot, spomine obudit in tako naprej. Pot je bila fantastična, prav z veseljem bi jo še enkrat obudil in prehodil!

Vse sem imel že napeljano, opremo, časovnico, karte, vse... Pa je vreme grozilo in še bolj grozilo in že v sredo je bilo videti, da bo moj pohod malce skrajšan. V sveže zapadlem snegu ne bi rinil na tako dolgo pot, je vseeno zame trenutno prenaporna in predolga. V lepem bi že nekako šlo, v snegu pa... kolikokrat v življenju pa sem sploh gazil, kaj?

Zato je bilo treba plan prilagodit. Grem iz Stahovice, od Calcita, malo prej kot ostali, ki bodo nadaljevali proti gondoli. Tudi oni bodo morali priti z vso opremo od zgornje postaje gondole do Mokrice. Se mi je že takrat dozdevalo, da če bo veliko snega, to sploh ne bo mali zalogaj. Kar precej opreme in prtljage se je namreč nabralo in čeprav jih bo pet, bo težka!

Dobro sem se opremil za zimske razmere (k sreči!) in okoli dveh popoldan krenil na pot. Več kot tri ure pa nimam kaj počet, ajde štiri, če bo težka in veliko snega! 

In res, do Primoža sploh snega ni bilo, nekje na sredini sem se že slačil, bentil zakaj neki imam gojzarje in gamaše in vso to presneto zimsko navlako.

"Sej ni nikjer nbenga snega, sam plundra!", sem se potihoma pritoževal.

A je takoj nad Primožem le postalo bolj belo. Na hitro kar mnogo bolj belo. A k sreči je bila pred menoj gaz. Sicer stara, dopoldanska in že zasuta, a vsaj nekdo je šel tule pred menoj! Nisem bil čisto sam.

Malce je še snežilo, a se je lepo umirjalo, vsaj to! Je pa bilo snega z vsakim metrom več in več. In v tisti gazi sem videl le ene korake gor in ene (iste) korake dol. Hm, sumljivo.

In tam, kar naenkrat, za nekim ovinkom, pravzaprav še kar daleč spodaj, so se stopinje nehale. Gaz je obstala. Nekdo je prišel le do sem in obrnil. Obrnil! Zato enake stopinje gor in dol. Ha, lepa reč! In kaj zdaj?!

Počasi me je začelo stiskat. Gaženja je bilo vedno več, o razmerah višje pa nisem imel pojma. Bo res pol metra? Ga bo še več ali manj? Kaj pa veter? Kako bo kaj z zameti? Koliko ga je nasnežilo, madonca?!

Seveda se ti z vsakim metrom zdi, da si globlje in globlje v snegu. Ja, res, ni ga bilo malo.

Mickine bajte sem bil po eni strani vesel - oh, vsaj do sem sem prišel, juhu! Po drugi strani pa -  ja, še z zameti se bo treba tukajle ukvarjat, ojej.

Jaz pa sam samcat sredi beline, sredi elementov s svojo stotko v vsakem koraku pridem do tal. O, je bilo luštno, seveda, prvi, ki koraka v ta sneg, prvi ki reže to gaz v nedolžno belino! Po drugi strani pa so se mi tresle hlače. Bo snega še več? Kaj pa, če se preveč zmatram, toliko kondicije v teh časih sploh nimam, gazit sploh ne znam, nisem navajen, kar naenkrat se oglašajo neke čisto nove mišice, kaj mi je storiti?

Pa sem trma trmasta rinil še naprej, se vsake toliko časa ustavil in poslušal, če morda le kdo ne hodi za menoj, da bi mi pomagal gazit, pa ni bilo nikjer nikogar, popolna snežna tišina, še lastnih korakov nisem slišal.

A tamle na vrhu, nad Pasjimi, sem se že ustavljal na par minut in dihal. Presneto, kot da bi bil nekje na Himalaji. Premalo kondicije, mnogo premalo... pa še kar dober kos poti pred menoj!

Tam pri Kisovcu sem si potem rekel, da ne grem direktno po Sapni stezi, grem raje okoli po poti, morda pa je kdo s Kisovca le šel na Planino in bo kaj zgaženo? Malo? Čisto majčkeno zgaženo?

Ja, seveda je bilo! Nič. Samo ovinek sem naredil. Eh.

Gozdna meja je bila, podobno kot prej Mickina bajta, spet dvorezna zadeva. Po eni strani vesel, da sem sploh prišel do sem, po drugi strani pa se je tu veter šele začel. In zameti.

O, zameti.

V tistem pihanju sem stiskal oči na tanko, kot se je dalo, gledal za smer in iskal bilke trav, ki so mi nekako govorile, koliko je sneg globok. Hudič je, ker ne povedo vedno prav. 

In tako sem se parkrat fino kobalil iz zameta ven. Pa niti ne veš ali je bolje, da padeš čisto noter ali pa takoj zadaneš na trdna tla in moraš kar naenkrat iz počepa vstat. In medtem, ko vstajaš, se ti udre... Ah. Ne! Čisto dobro vem, zakaj ne maram snega! Ni to zame, ni pa ni. Kli*c ga gleda.

Na Mali planini že stoično prenašam veter in udiranje ter se stotič zahvalim označevalnim palicam v snegu, ki kažejo pot do Jarškega. Spet delam ovinek, a se mi dozdeva, da pa od Jarškega do Domžalca je pa sigurno kdo šel in bo - seveda, da bo! - zgaženo! Kajneda, da bo?!

Ja, seveda je bilo. Brezveze sem se ubijal čez tisto vrtačo in spet delal ovinek, to je bilo pa tudi vse. Niti ene preklemane stopinje.

Potem pa le stopim na cesto, Domžalec pred menoj, ko za mano nekdo zažvižga. Trije pohodniki, med njimi Tea in Polonca. Madonca, vedno eni in isti!

"Hej, počakaj! Živjo, smo ti pivo dolžni!"

"A? Pivo? Kaj, kje? Kdo? Zakaj?", nič mi ni jasno. Itak mi brenči okoli ušes, noge pa imajo povsem neke nove dimenzije mišic.

"Ja, k si nam tko lepo zgazu celo pot!"

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Minuta. Par minut. Pol ure bi spodaj motovilil, počakal, šel lulat, slikal, skakal v sneg, kdo ve kaj brezveznega počel, pa bi štirje gazil. Štirje. Štirje. Štirje!!! Ma, jebela cesta, če je kaj pravice na tem svetu!

Do Domžalca sem potem kar nekaj bentil in momljal, a sem bil v tistih parih minutah nato povsem dober. Kaj se bom zdaj sekiral, skoraj na koncu sem, do sem sem pa le prišel! Juheeeeeej!

Pa še sam sem zgazil celo pot na Planino! Opa, to se pa ne zgodi velikokrat, najbrž se ne bo nikoli več, tole je precej redka zadeva, ljudje namreč vedno lazijo gor in dol. Ob vsaki uri vsakega dneva, podnevi, ponoči, vmes, prej in potem. Težko je najt eno tako okno, ko nobenega ni.

No, jaz sem to okno našel. Še zdaj nisem čisto siguren ali je to super ali ne. Prav lepo upam, da ga ne bom še kdaj, sploh v snegu ne. Dovolj je bilo, nisem neki ljubitelj snega, ne, nikakor.

V Domžalcu je bilo seveda veselo. Veselo, ker sem sploh prišel gor. Veselo, ker so imeli gor še zimsko usposabljanje in je bilo vse polno poznanih. Veselo, ker... kaj pa vem, veselo je bilo pač. 

In sem spil tri pive (kar sicer ni pomembno za tole zgodbo, je pa pomembno za naslednjič) in niti enkrat šel lulat. Kar seveda pomeni, da sem med gaženjem spet pametno in pravilno pil (kar tudi ni pomembno za tole zgodbo, temveč za naslednjič), kajne?

Do sem se potreboval tri ure in pol. Tri ure in pol. Ja, tri in pol. Ure. Opala, ane!

Pa me je lep del poti še čakal, zunaj je pihalo ko pri norcih, sneg je nosilo naokrog in še temno je postalo. V takem še do Mokrice? Jej, to bo spet veselja! 

Sem čakal oskrbnika Črnuškega in Domžalskega, ki sta bila nekje pri Zelenem robu z ratraki, da prideta nazaj, bom veliko lažje našel pot in šel po sledeh. Pa ju ni in ni bilo. Zato tri pive. Zaradi čakanja. Zaradi žeje. No, pa za mal poguma. Ampak premalo, sem kar cincal in se mi ni in ni šlo v tisti temačni viharni metež. Pa ni bilo druge, po uri mencanja sem si navlekel bundo, svojo najboljšo kapo, par rutk okol vratu, gamaše, lučko, rokavice, gojzarje, skratka, vse, kar sem imel s seboj in zakoračil v temno, viharno noč.

Pol ure nazaj je par ljudi prišlo z Zelenega roba do Domžalca. Seveda v pol ure sledov že dolgo ni bilo več. Je bilo treba kar po notranjem kompasu. Z lučko na glavi se ob vrtečem se snegu ponoči tako ali tako čisto nič ne vidi. Sem jo moral držati v roki in jo usmerjati nekako od spodaj, da sem sploh karkoli videl. Seveda sem parkrat kar dobro zagazil, a mi je šlo kar dobro. Počasi, enakomerno od ene zimske oznake do naslednje.

Potem pa... kar tako, naenkrat, brez napovedi, brez vnaprejšnjega opozorila... veter poneha. Kot bi ga odrezal, kar naenkrat. Pa je prej bentil naokrog, kot da bo celo Planino odpihnil. Potem pa... nič. Tišina. No, ni res - nič tišine! Izza vogala prek Stanu sta se prikazala še oba ratraka! Juhuuuuuuu! Jej, kok sem jih bil vesel! Smo rekli par besed, pa smo krenili vsak v svojo smer. A tokrat je bilo vse lažje. Prav dobro sta zgazila, naredila super pot in če sem se držal v sredini njune gazi, se mi ni prav nič udiralo. Prav nič! Neverjetno! Po vseh urah udiranja je bilo to kot kakšna super dobra domača arcnija.

Veliko olajšanje je bilo to, priznam. Šele tu sem nekako vedel, da bo vse ok in da me zdaj pa res ne more nič več ustavit do Mokrice. Čisto na koncu pa sem imel širokooooo gaz, ki so jo naredili naši, ki so prišli z druge strani.

Na vrata Mokrice 

sem potrkal v trdi temi natanko ob 20h. Po skupno šestih (6!) urah in petih urah hoje oziroma gaženja. 3:30h do Domžalca in 1:30h do Mokrice. 

Pa sem hotel iti od doma, ha! To bi pa bila polomija! 

Tako je, eni v temle uživajo, drugi sneg črtijo. Enim se zdi gaženje mimogrede, drugi trpijo. Enim je izlet na Veliko planino v užitek, drugim v težavo. Enim je to podvig, drugi ne trepnejo z očesom. Kakor komu, torej.

Zame osebno je bil tole kar dober podvig, tako fizično kot psihično in sem na to zgodbo pravzaprav ponosen. Bil sem sam in bilo me je strah, zaradi objektivnih nevarnosti in zaradi subjektivnih razmišljanj o teh nevarnostih. A vseeno se nisem dal. Nisem premagoval nikogar drugega, kot sebe. Spet, kot vedno. Si že znam izborit take okoliščine.

Sem pa na koncu koncev več kot vesel: kdaj pa se zgodi, da lahko sam zgaziš celo pot na Veliko planino, kaj?! 

Pa to še ni vse:

med to mojo zgodbo se je odvijala še druga, podobna zgodba, le da na drugi strani Planine. Naši so namreč že dobro prišli z gondolo do zgornje postaje, nato pa je sneg tudi njih dodobra zdelal. S sankami in kdovekoliko kilami robe so se do Mokrice prebijali namreč kar dobri dve uri in pol! Kar ti vzame v normalnem vremenu dobre pol ure... ok, ajde, slabo uro.

Tudi njih so elementi povsem zdelali. Sanke so se udirale, stopinje so drsele, tovor je padal na vse strani, pes je skakal, otroci so rinili, vsi skupaj pa tulili v veter! Dve uri in pol. Dobri so bili, dobri, da so vse to sploh prinesli do gor, jaz bi že zdavnaj vse skupaj pahnil po hribu dol...

Le tega, da niso naredili niti ene slike, ne vem, če bi jim odpustil. Hm, sicer pa tudi jaz nisem prav veliko slikal, nihče od nas ni imel časa, je bilo treba gazit, sanke porivat, se z vetrom bost!

Zvečer v koči se ni vedelo, kdo je bolj zmatran. Smo kar hitro potihnili, nič kaj veliko ponočevanja ni bilo. Smo se šparali za naslednji dan!