Nekje Vmes

Najlaže bi sebi takole odgovoril.

Vsak od nas je sam. Čisto sam. Znotraj sebe nimaš nikogar drugega, kot samo samega sebe. Kar pa seveda ne pomeni, da moraš biti osamljen. Osamljenost je stvar lastne izbire, odločitve, dejanj. Je pa med njima tanka črta, ki ločuje in človek težko hodi naravnost po njej. Vedno se nagibaš v eno ali drugo smer. Zato včasih tako radi to dvoje zamešamo, skušamo odpraviti svojo “samost” s tem, da nismo osamljeni, a ves tak trud je že vnaprej obsojen na neuspeh.
Biti sam ne pomeni nič slabega. Nezavedati se svoje “samosti” pa je lahko že težja stvar. Ker iščeš in iščeš pa seveda nikoli ne najdeš. Najtežje je najti tisto, kar imaš pred nosom, kar je v tebi. Največ napora in največ energije gre za raziskovanje samega sebe. Ker moraš sebe, svoj jaz, mučiti, trgati, z vseh strani analizirati. In to je težko.

Strinjam se, da mora človek čisto sam narediti preskok naprej, v novo fazo ali v novo obdobje. Brez tega seveda to sploh ne gre. Vendar pa so vplivi tisti, ki nam to omogočajo. Vplivom se nihče ne more izogniti. So dobri in so slabi, povsod okrog nas. Kamorkoli gremo in karkoli delamo, nekdo ali nekaj vpliva na nas. Narava sama, ostali ljudje, stvari s katerimi se ukvarjamo. S pomočjo vseh teh vplivov se razvijamo, se tvorimo, in se tudi spoznavamo. Skozi te vplive dobivamo tudi izkušnje. Ti vplivi nam omogočajo, da lahko naredimo naslednji korak naprej, seveda, če ga sploh hočemo. Od nas samih je odvisno ali bomo stopili naprej v neznano, vendar nam vsi ponotranjeni vplivi dobro kažejo pot. Nekaterim odsvetujejo, nekatere primorajo, nekateri naredijo korak naprej nezavedno.
Razsvetljenje. Korak naprej, ko so kar naenkrat stvari jasne in določljive, kjer so se vse stvari postavile v obliko, ki jo prepoznamo. Pa vendar smo vse te oblike nosili v sebi, jih gnetli in ponotranjali, jih analizirali, se ukvarjali z njimi. Tehtali ali se splača, ali je vredno, ali se nam preprosto sploh da. In na koncu, ko se slika sestavi, zasije v vseh svoji preprostosti. Koraka naprej potem ni več težko narediti. Vendar je vse to zasluga vplivov in našega dojemanja teh vplivov. Našega razmišljanja ob določenih vplivih, naših načel in vsega tistega, kar mislimo, da je važno v življenju. Tako se seveda vedno zgodi, da lahko popolnoma enak vpliv večim ljudem pusti čisto drugačne posledice.

Ljubezen je... priznam, da pojma nimam. Trudim se in trudim ampak te uganke najbrž ne bom nikoli rešil. Po mojem ljubezen preprosto JE. Vse kar mora človek narediti je, da jo najde. Skriva se v tebi, meni in v vsakem od nas. JE. Če verjameš v njo, jo lahko odkriješ, jo lahko najdeš. A se skriva, preoblečena je v tisoč različnih oblek in nikakor se ne mara prepoznati. In smo pri zaupanju. Če zaupaš vanjo, če veš, da te bo našla sama oziroma, da jo boš prepoznal takrat ko naletiš na njo potem jo boš našel. V nasprotnem primeru boš odkrival na tisoče kamnov in gledal pod njih v upanju, vse do brezupa.

Če bi bili ljudje bolj odprti in veliko bolj dovzetni za Sočloveka, bi videli, da ljubezen preprosto je. S preračunljivostjo, hinavščino in skrbenjem za lastno r*t pa je jasno, da je ne bomo nikoli odkrili. Ker ljubimo samega sebe in ne Sočloveka. In čemerkoli bomo dali ime ljubezen bo tu samo zato, da bomo še bolj ljubili samega sebe. Bistvo ljubezni pa je v nečem drugem. Večina v tem, da se predaš, da se daš drugemu, da se mu prepustiš na milost in nemilost, da te oblikuje, da počne s teboj kar mu je volja. Predaš mu ravno tisto, o čemer sem govoril čisto na vrhu: samega sebe, svojo “samost”, svoje bistvo. Je sploh še kaj težjega?

Se oproščam za tako veliko “luknjo” med prispevki ampak... ne, ne bom se opravičeval, brez veze. Našel bi lahko na tisoče izgovorov, ki čisto nobenemu ne bi koristili. Ne meni, ne tistim, ki me berejo.

Priznam,da se je včasih težko potruditi in, ja, tudi jaz sem len. Biti odprt ni tako lahko, moram se precej truditi, da napišem kaj, kar bi bilo vsaj za silo razumljivo. Ne mi preveč zameriti, trudim se in se še bom.