Pa je šla mimo še ena službena pot. Tokrat v Novi Sad. Zaznamovala sta jo vožnja, delo in megla.
Megla, megla, megla. Najprej doma,
potem na Hrvaškem,
in še v Srbiji.
Na bencinskih postajah morate paziti, saj vas lahko hitro olajšajo za nekaj denarja, če počnete neumnosti:
Še sreča, da smo šli čez Fruško goro,
smo vsaj videli, da sonček še obstaja. A takoj nato spet potop v megleno morje, tja do Novega Sada. Od Donave in Petrovaradinske trdnjave v takem dnevu lahko ostane le bled spomin.
Trdnjava je tisti megleni zmazek v ozadju, Donava pa tisto, kar zgleda kot kakšna reka...
Potem pa hop na delo. Proti večeru smo le našli toliko časa, da smo šli malo pogledat v center, ki je lepo zrihtan, počasi se postavljajo lučke, novoletno vzdušje seveda tudi tu.
Pa še osrednji trg v centru.
V večernih urah dosti lepši, kakor v sivem meglenem dnevu.
Hotel Park ima pet zvezdic in je prav fancy. Za 75 eurov eden izmed bolj poceni.
Tudi tole se najde v sobi, zelo lep primerek:
Že v Sarajevu sem našel star znak LB, tukaj pa še stara Iskra, ki je že dolgo ni več.
Je pa zato sinagoga preko ceste mnogo lepša in predvsem ogromna.
Po opravljenem delu pa spet v avto in proti domu. Na Fruški gori spet sonček in spet potop v meglo,
in tako do doma. Sem in tja pa še kakšna jelka, ki me opomni, da bo Novo leto prav kmalu tu.
Pravzaprav je kar fino, da me sem in tja pošljejo kam naokrog. Čeprav je precej naporno in je lastno rit tako zelo težko premakniti, pa se na koncu vseeno pokaže zadovoljstvo. Če ne zaradi drugega, greš lahko vedno tja zaradi hrane. Kolikor roštilja sem pojedel te dni, ga ne bom videl več v celem naslednjem letu... Enkrat smo jedli v Žal za mladost, drugič v spensu. Ena boljša od druge... Mljask. No, pa tudi Nikšičko pivo se prav fino prileže!
Sploh pa je dobro vsake toliko časa obnovit malo cirilice. Prav nič ne škodi.
Vpiši se