Že dolgo nazaj je postalo jasno, da bomo morali spet v Španijo. V Andaluzijo.
Heleni je bilo preprosto super všeč in je na vsak način to morala deliti še z mano in s tamalima otrokoma. Ni šlo drugače.
Jaz sem seveda vedel, da bom prej ali slej pogorel in da se ne bom mogel večno upirat. Seveda sem navijal za avto, uporabljal take in drugačne prijeme, da mi nekako ne bi bilo treba spet podoživljati letenja, a je bilo nekako sredi lanskega leta že povsem jasno, da mi ne bo uspelo.
In po pravici povedano je mene tudi privlačila Andaluzija... Če le ne bi bilo tistega aviona...
Še otroci so pritisnili in na koncu so me nekega dne, zmatranega, ob čaju in rumčku (ali jih je bilo več?) dobili na pravi nogi in velikodušno sem se vdal v usodo. Uspel sem pa zbarantati to, da še sam malce pogledam kako in kje bi leteli. Problem je namreč v prestopanju, v Sevillo pozimi ne leti prav veliko avionov z nam bližnjih letališč, zato bi bilo treba prestopati v Valencii! O, hudirja, še prestopat, kot da že en avion ni preveč?!!
Pa sem se trudil in trudil in delal vedno večje kroge, dokler nisem našel malega letališča v Bologni! G. Marconi, rešil si me! Tista urica in pol več kot do Benetk ni nikogar bolela, samo, da bom jaz tiho in priden...
In tako je bilo... Španija, prihajamo! In to že par mesecev prej, kar nikakor ni v skladu z mojimi plani potovanja, a pri teh rajanerih in izidžetih preprosto ne gre drugače. Denar me pač prepriča, priznam.
Še celo rentacar sem si moral prej zorganizirat, le nastanitve smo pustili za kasneje, sproti. Nikakor ne morem potovat naokrog z mislijo na to, da moram nujno do nekam prit. Zato pri nas ni rezerviranja. V dobi interneta je zadeva toliko lažja, hotele si vsaj na približno že prej ogledaš, kje so in kake so cene, nato pa le še skočiš do tja, če si že ravno tam. Ali pa si ravno kje drugje. Ni problema.
Skratka.
Počitnice.
Hja. Za nekatere. Za druge pa Preizkušnja. Z velikim P!
Višina, vozilo v rokah nekoga drugega in skoraj neprevozne ceste. Par stvari, ki mi res niso pri srcu in ki me preizkušajo v dno moje duše. Seveda so se že prvi dan naših "počitnic" zlile skupaj v eno veliko ogromno gmoto! Kakšna ironija, kakšno naključje in zakaj, hudiča, ravno zdaj?!
Ob 14h smo namreč morali biti v Bologni. Pri nas pa snežni meteži, zaprte ceste, neprevozne, neizmerno slaba napoved, bljak, bljak, bljak. Kako se (spet) prebit na primorsko? Pa čisto vedno, ko kam greva, je nekaj takega!!!
A me kdo zafrkava (gledam gor)?
Začeli smo torej mnogo, mnogo prej, ob 6h. Pred Domžalami. Jeba.
Počasi, a vztrajno - mene že ne bo noben je*al!!! - smo le naleteli na plužno skupino! Juhuhu! Počasi, ampak vsaj sigurno. Brez kakšnega počez postavljenega tovornjaka, ki misli, da je sneg samo voda.
Čeprav je poljak kar naprej težil s svojim ogromnim tovornjačkom.
Presnet sneg, no! Prav neverjetno, kako mi vedno dela nek kažin, ko kam gremo...
Seveda že v Sežani ni bilo prav nobenega sledu o snegu več. Malo naprej je sijalo prav luštno sonce. Do Bologne je bil potem le še sprehod in prijetna vožnja.
Marconi nas je pričakal, parkirišče tudi. Ker smo imeli kar nekaj časa, smo šli seveda lahko malce dlje (in ceneje) parkirat. Jasno smo hoteli zmutit po balkansko, da nam sploh ne bi bilo treba plačat, a so italijani lisice! Že obvladajo balkanske fore in zato nam ni uspelo. Smo moral pustit juketa na uradnem parkirišču. No, ja, sicer pa to sploh ni slabo, ne?
Še obdelovanje prtljage, natanko štiri male kuferčiče imamo lahko, prav nič drugega! Cel hudir, kako jih napolnit, da bo prav...
Notri me spustijo celo z odpiračem za buteljke. Kako jim je to ušlo? Sva kar tvegala, a špansko vino je pač špansko vino. Je treba bit pripravljen!
Potem pa rajaner. Dve uri in pol muke in čakanja, čakanja, čakanja, kdaj bo konec. Sicer ti pa ne dajo miru, avion je cel čas ena sama tržnica, prodajajo vse, od elektronskih cigaret pa do... kdo ve, česa! Vse!
A, ko se enkrat začnemo spuščat... o, to pa je milina! Sevilla, vesel sem te neizmerno!
Nobenemu se ne sanja, kako bomo našli naš rentacar, oziroma, kam pride njihov kombi. Sicer je pa meni vseeno, samo, da so pod mano trdna tla!
Nato nas pa tako ali tako začnejo zanimat čisto ene druge stvari! Naprimer pomaranče, ki niso v zabojih, ampak kar na drevesih! Malce se držimo nazaj, da jih ne začnemo na veliko rabutat. Ne moreš ravno direkt na letališču tega počet, ne?
Na koncu celo najdemo - pojma sicer nimam, kako? - postajo za goldcar rentacar, seveda nič ne piše. Kombi pride v parih minutah in nas odpelje kak kilometer do njihovih prostorov.
Moram priznat, da sem mislil, da bomo dobili kripo in da je rentacar še vedno drag in zanič. Hm... ampak v vseh teh letih pa se je le nekaj spremenilo in to celo na bolje. Kar ne morem verjet, ko nam dajo prav dobro ohranjenega renoja. In celo prav velikega.
Saj bo šla celo prtljaga noter in celo komot bomo! Dizel pa še šparovček.
Presenečen sem. In to pet dni za 240€, od česa je 90€ poln tank bencina. All included, niti prask ni treba gledat, nikogar ne zanimajo.
Hja, res se je nekaj spremenilo v vseh teh letih... Neverjetno!
Ja, kaj... pa smo šli, vsi navdušeni! Toliko navdušeni, da še svojega GPSja nisem mogel uštimat...
Plan je bil priti ven iz Seville in tja nekam do Cadiza. Oziroma v okolico. Ura je bila že pozna, dan se je počasi poslavljal, v kakem hotelu bomo nekje ob devetih. K sreči je dolg dan, se zahodni kraji kar fino poznajo!
Počasi smo se valili po avtocesti in končno začeli uživati Počitnice! Tokrat tudi jaz. Z velikim veseljem!
Še postanek na avtocesti, kjer za šankom vsi pijejo pivo iz plastičnih kozarcev, razen mi nekaj jemo in prčkamo, a na koncu nas pot pripelje v El Puerto de Sta Maria. Malo se vozikamo naokoli, dokler ne najdemo pametnega hotela.
Internet je povsod. Res povsod. Včasih se ga da pred hotelom celo sunit. Da poiščeš drug, cenejši hotel. Hja.
Naša sobica sicer ni nič posebnega, a za štiri ne moreš ravno veliko zbirat. Niti ni prav veliko hotelov, ki bi tako sobo sploh imeli. Ene sobe so nam všeč, druge ne. Meni so prav vse všeč. Povsod je internet in postelja. Pa stranišče. Kaj pa še rabim drugega?!
Jutri pa naprej, šele dobro začenjamo naše Počitnice!
Vpiši se