Adijo 2007

V zadnji dan leta 2007 sem se zbudil, kot, da bi me nekdo celo noč pretepal.

Prav super za kakšne novoletne aktivnosti in ponočevanja!

Vročina le še raste, pri 38.1 se je zdajle ustavila. Počasi bom začel govorit nesmisle in to bo moje praznovanje. Prav enkratno.

Se pa vlečem že cel dan kot megla, jasno, z vročino, slabostjo in glavoboli ne morem prav veliko počet. Še za v klet se oblečem, kot, da bi šel ven, ker me kar naprej zebe.

Še dobro, da nisem moral česa velikega danes počet. Pa sva s tamaučkom pazila en na drugega. Oziroma on bolj name, kaj čmo.

Kakorkoli mi je tole leto zdaj zagodlo, sem vseeno z njim zadovoljen. Zelo zadovoljen. Čisto lahko, da je nekako prelomno, kar nekaj idej se je rodilo v tem času. Sicer bodo izpeljane v naslednjih letih, a pripišemo jih lahko dvatisočsedmemu.

Veliko dela je bilo opravljenega, veliko. Nič kaj dosti nismo zabušavali, zelo malo časa je šlo v nič. Zato pa je minilo, kot bi mignil. In tako je tudi prav.

Veliko raje gledam naprej, kot nazaj. Zato lahko 2007 rečem le: adijo!