Tokrat pa družinski pozdravi direkt iz Pekla!
No, ni tako hudo, le v sotesko Pekel pri Borovnici smo se zadnjič - enkrat med prazniki - odpravili.
Vreme je bilo kislo, ampak v soteski polni vode se to ne bo poznalo, kajne?
Pa smo šli, še ta največjega smo pregovorili, da gre z nami, neverjetno! Je mama presneto vesela, ko spravi sineta iz zatohle Ljubljane, čeprav ji to uspe manjkrat, kot bi želela.
Kdaj sem šel čez cel Pekel, čez vse slapove? Spet dvajset let? Uf, bi bilo treba take stvari večkrat ponavljat, tukaj JE lepo. Pa še v pomladnih mesecih ni skoraj nikogar, poleti je večja gneča, ko se vsi hladijo.
Mostički
in pet slapov. Do tretjega vse super označeno, potem pa bolj ubogo. Kot da je zmanjkalo volje, denarja ali kdo ve, česa. Najbrž ni zanimanja še za tista zadnja dva, sta že mogoče predaleč in je tista ura več že preveč za nedeljske sprehajalce.
Ampak to ne opravičuje slabih označb.
Je pa zgledno zavarovano. To pa je.
Čeprav sem sem in tja seveda malce tulil in veliko opozarjal. Ne morem iz svoje kože...
Je bilo pač spolzko, no...
Spet mostički.
Vmes še čas za malico. Kjer si samo najmlajši in najstarejši upajo v vodo. Ko ne veš, kdo je bolj čukast.
Sem in tja prava divjina.
In slapovi, slapovi.
Pa spet mostički. Kakšen tudi z luknjami.
A kdo bi se sekiral? Prav luštno smo se imeli!
Zaključili smo tako, kot smo na naši Poti na morje začeli. Torej čisto do vrha, nato pa okrog čez Pristavo dol.
Ravno smo prišli dol, ko je začelo malo bolj deževat. Pa nas ni motilo, smo se imeli več kot dobro!