Letos sem tole hodil že šesto leto.
Šesto leto! Malo reči zdržim toliko časa, ampak tole sem si rekel, da pa moram!
Pa je malo manjkalo, da me letos ne bi bilo.
Že vremenska napoved deset dni prej je bila taka - sama žalost, da je ubila ves entuziazem. Ok, saj vreme načeloma ni problem, ampak 24 ur počasne hoje... saj sem malo mazohista, ampak toliko pa spet ne. Ker je bila napovedana prava povodenj pravzaprav ni imelo nobenega smisla.
In tako si nisem pripravil nobenega plana. Čisto nobenega, nič. Spet po pameti, torej: kolikokrat bo šlo, bo pač šlo, potem pa domov.
Kar z drugimi besedami pomeni, da sem si že vnaprej rezerviral izhod, pobeg, ko bom imel vsega dovolj. Najbrž nekje okrog polnoči, kolikor sebe poznam.
Seveda tega nisem mislil ne na glas ne potiho. Se pa dovolj poznam, da vem, kdaj imam rezervacijo in da vem, kdaj mislim stisnit rep med noge.
In ko je ob petih popoldan presneta tehtnica pred Calcitom pokazala spet presnetih sto kil... je vse skupaj padlo v vodo. Pa prav nič dežja ni bilo, vsaj do polnoči ne. Tale slika je od lani, ista ko letos, ista kot pred šestimi leti. Ah...
Z Markotom sva prvo zastavila kar na hitro, a je potem hitro pobegnil naprej. Sem vseeno prepočasen.
Tako sem torej sam dokaj hitro (zame hitro, seveda) hodil gor in dol.
Petkrat.
In potem ni šlo več niti gor, niti dol. Gor sem bil zasopihan, dol me je nekaj dajalo koleno. Seveda, počival nisem dovolj, jedel premalo, pil najbrž tudi. A naredil sem vse, da sem imel malo čez enajsto uro zvečer vsega dovolj. In sem imel.
Spil šnopček, počakal na Markota, da sva šla skupaj dol, se usedel v avto in šel domov lepo spat. Dost mam"
Naslednji dan sem le zmogel toliko poguma, da sem šel vsaj še na podelitev, tako, da sem skupaj nabral ubogih šest vzponov.
Precej neuspešno torej. Še za trening bolj slabo.
A že zgleda, da mora bit tako. Eno leto bolje, drugo leto slabše. Včasih gre, včasih ne. Velikokrat pa zmaga lenoba. Če te ta prime že pri petem vzponu... težko da prideš do petnajstega. O, če bi prišla pri desetem, to bi bilo povsem nekaj drugega!
Dobro vem, da brez plana ne gre, brez plana pomeni le to, da se vdaš takoj, ko imaš dovolj. Nobene motivacije. Nobene volje. Nobenega veselja.
Kako me preseneti naslednje leto?
Vpiši se