Dolga leta nazaj smo za dedkov rojstni dan vedno šli na Slivnico.
To se je dogajalo kar dolgo časa, ko pa se je dedek poslovil, smo zadevo več ali manj opustili. Zato je bil morda zdaj ravno pravi trenutek, da vse skupaj malo obudimo in da gor peljemo še Nono.
Mi seveda vedno zdržimo par stvari, zato smo že zgodaj vstali in se zapodili v Rakov Škocjan, tja doli nas namreč vodi naslednji izlet s Krti in PD Domžale.
Od dogovorjenem času pa smo seveda bili na začetku naše poti. Vsi zbrani!
Helena je dobila nalogo, da Nono odpelje po cesti na vrh, ostali pa smo se zapodili v hrib.
Fantje so jo ucvrli naprej, mi pa smo zadaj seveda bolj klepetali, zato jo šlo bolj počasi, a smo bili vseeno na vrhu prej kot v uri in pol. Kar nekam kratko se mi je zdelo.
Predvsem pa se mi je zdelo vrhno pobočje mnogo bolj poraščeno kot pred leti. Vedno manj paše, košnje, kaj?
Malo smo šli naokrog čez vrh, se razgledovali na Cerkniško jezero
in čakali na Nono in Heleno, ki sta se malo zataknili še v dolini.
Sta tudi onidve raziskovali in naredili en cel krog okoli jezera.
Pa pri tem malo pozabili na čas, tako da smo ju morali še kar nekaj časa čakati!
Je pa bilo treba še razlagat in razlagat in kazat. Kot, da se spoznam...
Evo treh generacij na kupu - precej redko se nas dobi skupaj:
Ko so sorodniki na kupu je povsem jasno, da kar naprej vsi slikajo en drugega. Res je, tokrat so nam šle skupinske in generacijske kar dobro od rok:
Za pot navzdol sva s Heleno obrnila zadolžitve in sem tako jaz odpeljal Nono v dolino, Vmes sva čisto naključno opazila še kačasto smreko - izjemno redko vrsto smreke, naravnega mutanta.
Helena pa se je z otrokoma spustila direktno na jug, v Martinjak. Je treba še druge poti pogledat, kakšne so! So odkrili spomenik, za katerega smo šele doma pogruntali, da je v obliki zmaja
nato pa so se po silno strmem in blatnem pobočju oddričali v dolino.
Prav neverjetno, da nihče ni prinesel blatne riti. Če bi šel jaz po tistile poti, bi jo sigurno!
Na koncu pa še lep pozdrav govedi s škotskega višavja v slovenskih nižinah
in že smo nazaj v Cerknici!
Počakamo še na vse ostale, ki so potrebovali malce več, nato pa skočimo še na kosilo. None ne smemo preveč matrati, do sedaj se je super dobro držala!
Čarovnic nismo videli.
Smo bili pa mi tam gor. To je še bolje.
Vpiši se