Tradicionalni Vršič, petič!
Na kratko bi lahko povzel takole: vedno nas je več, a vzamemo si vedno manj časa. Pravzaprav škoda.
Letos se nam je mudilo pri Koči na Gozdu, mudilo se nam je na vrhu, mudilo se nam je pri Poštarskem domu, mudilo se nam je dol, mudilo se nam je domov.
Mi pa prišli direkt z morja za ta mega dogodek...
Že na začetku sem bil razočaran, bife pri tenis placu zaprt. Spodnji bife v hotelu Lek zaprt. Je treba gor na teraso, dol ne smemo sploh sedet. Sicer se nam opravičijo s slastnimi rogljički, a kaj, ko jih jaz ne smem pred naporom. Se mi bo spahovalo do vrha in še čez...
A poklon vršiškim bogovom (in fejsbuku) vseeno uspe.
Priprave na štart, letos je manj vroče. Se še spomimo prvega vzpona, ko je bilo sredi dneva krepko čez 30 stopinj?
Z majico e-kipe srčnih seveda spet samo jaz.
Nas pa je letos kar nekaj tekačev, čeprav se na tole fotko vrine še en kolesar!
Jaz niti ne vem, če bo letos sploh šlo, grem jaz raje s kolesom!
To bi bila šele polomija: jaz in kolo na Vršič! Čakali bi me še kakih pet dni...
Potem pa je le sledil štart. Eni s kolesi, drugi z avti, tretji pa v lahnem drncu. No, vsaj do Erike, več pa meni ne gre niti se mi ne zdi zdravo...
Naši trije pa v avto, na Vršič in na Slemenovo špico.
Na koncu sta bila otroka tako navdušena - saj tam je res lepo! -, da jih je Helena komaj spravila nazaj na Vršič... Sicer pa, kdo pa ne bi tam zasanjano gledal naokoli?
Jaz pa sem tačas pritekel do Koče na Gozdu
kjer sem tokrat pil čaj in šnops, tako je bilo "vroče"! Kar ne moreš verjet, ta pravi mraz!
Pa hitro naprej, se nam je mudilo, nekateri se sploh ustavljali niso! V hitri hoji
seveda pa s tekom v zadnjih metrih, tule pa res ni, da bi hodil! Letos sem s tekom na zadnji izravnavi celo začel ta pravi čas (precej pozno), da nisem potem do cilja povsem crknil... - kar se mi je že parkrat pripetilo.
Mala malca, anede? Stari mački...
Ja, sevede pa mala malca. Kar konkretno sem se namatral! In tako je tudi prav.
Bistven del preizkušnje pa je seveda še spust, tega ne dam za nobeno ceno. Pravzaprav je dol en sam užitek. Res!
Ko spijemo par rund in se nam spet mudi, je pač treba krenit. Eh, zdajle vidim, kako priročen je tale trak za zapet rukzak ravno čez trebuh. Še noter mi ga ni bilo treba vlečt... Oh, to moram pa večkrat uporabit!
Medtem ko grem gor samo in samo po asfaltu in po vseh ovinkih, gre dol povsod tam, kjer se da. Torej sekanje ovinkov, planinska pot in sploh vsaka bližnjica, ki se jo da izbrati! Pa sem kljub temu, da že točno vem za skoraj vse finte, spet zgrešil dve bližnjici. Nikakor ne bi spet rad pristal v Krnici...
Naši me čakajo pri Ruski kapelici.
Se igrajo s fotoaparatom.
In mene skoraj zgrešijo, ko priletim mimo z nadzvočno hitrostjo. Ja. Ja.
Na koncu pa se vseeno vse skupaj spet vleče in je treba kar lepo tečt. Si pa daješ vsaj duška s tem, da pri Jasni priletiš mimo turistov, zabredeš do kolen v jezero, se ves zmočiš, poliješ po glavi in odtečeš v lahnem drncu čofotajoče naprej. Ko kak svetovni ultramaratonec... Superge so itak suhe čez tri metre, turisti pa si še vedno belijo glavo, kaj hudiča se je to privalilo s hribov?!
Malo veselja pa človek mora imet, ne?
In če tokrat pogledamo rezultate... Ojej, a spet?!
Gor: 11,38km, 1:36:44.
Dol: 9,65km, 1:01:56.
Skupaj: 21,04km 2:38:42, višincev pa letos samo 959 (lani 979).
Na kilometre in višince se seveda ni zanašat, tam naokrog čudno lovi in te včasih vrže na drugo stran doline. Ampak čas, čas!
Triindvajset sekund hitreje kot lani za gor! Torej zdaj ni dovolj niti minuta, sem že na sekundah!!! Dol pa hitrejši kar za 1:14! Uauuuu! In spet nisem niti enkrat vmes pogledal na uro...
Ampak prav briga me. Hitrejši sem kot lani in to edino šteje! Najhitrejši od vseh petih let! Pravzaprav rekord! HA! Tralalala, hopsasa!
Sem pa na koncu mislil, da bomo skupaj kovali kakšne načrte, se česa domislili ali kaj podobnega, pa je večina imela obveznosti. In tako od načrtov nič.
Je bilo torej petkrat dovolj? Romantičnost je seveda odšla, a vseeno ima dogodek neko svojo noto, ki je nikakor ne gre spregledati.
Vpiši se