Dan se je že začel vroče, ob desetih, ko smo se odpravili izzivu naproti, sem že dihal na škrge.
In me je kar precej skrbelo, malo manj zaradi vročine, več zaradi spoštljivih desetih kilometrov.
V enkraten okolju Suhe krajine smo bili gostoljubni sprejeti, kot že dolgo ne. Pred tekom seveda nič hrane, samo hidriranje, da ne bi bilo potem kakšnega presenečenja.
Pri Wegovih so se za izziv enkratno pripravili. Organizacija na vrhuncu, dobili smo startne številke, pot je bila označena, da bi jo lahko pretekel tudi z zavezanimi očmi.
Startali smo, kot je pri nas treh navada, v največji vročini, po mojem okrog 33 stopinj. Ampak izziv je izziv, ne pa nekaj lahkega, kar zmore vsak!
Vreme je nastopil s kapco z ušesi, zaradi katere sem od smeha skoraj dol padel. Super!
Da je bilo malo lažje, so nam listki ob poti odštevali preostalo pot.
Meni sta bila prva dva kilometra kar precej težka, potem sem malce otopel in se zavedel šele pri osmem, ko pa me je že premagovalo navdušenje, da bom zmogel. Wega in Vreme pa sta prvih 7 km kar naprej govorila, blablablabla, jaz pa sem se boril za dih, za to, da mi noge ne odpadejo in podobno. Šele po sedmem, ko sem jima hotel pobegniti (a se nakana ni posrečila), sta malce utihnila in bolj pazila na dihanje...
Tekli smo po soncu,
a hvalabogu je bilo tudi kar nekaj sence.
Jaz sem itak vijugal sem in tja po cesti in iskal vsako najmanjšo senco. Najbrž sem jih pretekel vsaj dvanajst.
Med potjo nas je spremljala spremljevalna ekipa, da smo dobili prepotrebno pijačo v letečem stilu. Malo za popit, malo za na glavo. Poleg tega, da so lepo skrbeli za nas, so si lahko ogledali še precej stare lipe v tistih koncih.
Tamauček je bil čisto navdušen, kot član spremljevalne ekipe je svoje naloge vzel resno in me zalagal z vodo. Hvala!
Helena je bila kar fino zaskrbljena, ali bom sploh zdržal ali me bo kje pobralo. Ker res, že po prvem kilometru zgledam, kot da ne bom zdržal niti metra več...
Ob sedmem kilometru smo naredili čisto kratko priložnostno slovestnost. Namesto šampanjca smo dobili sicer izotonik, a Vremenovim 500km v letošnjem letu smo nazdravili, kot se spodobi!
Zadnji kilometri so bili pravzaprav lahki, le zadnji klanec je bil precej pasji. A smo ga premagali in zdrveli v cilj.
Organizator pa je poskrbel še za nagrade in mrzlo pivo, za kar sem mu še posebej hvaležen!
Vsi navdušeni od enkratnega teka smo se potem do večera vdajali razvratu in kuharskim mojstrovinam gostiteljev. Večinoma časa sem tako preležal, pa ne zaradi tekaške zmatranosti, temveč od preveč žretja. A z gorgonzolo polnjenim šampinjonom, spečenim na žaru, se je težko odpovedat. Pa še čemu drugemu tudi.
Proti večeru smo le morali še na sprehod, drugače bi me čisto pobralo. Malo za razgibat nogice in pripravit trebuščke
na novo porcijo dobrot. Ribe. Hmmmmm. Helena je uživala, jaz pa sem jih preskočil, sprehod mi ni prav veliko pomagal. Je pa zato tamauček pojedel celo ribo, kar je prav neverjetno.
Ponoči smo sicer morali odriniti proti domu, doma je milijone obveznosti, ostali otroci in podobno.
Imeli smo se enkratno, brez veze sploh kaj več govorit. Dogodek je preprosto - bil dogodek. Že sama ideja, da se dobivamo takole sem in tja in odtečemo en izziv, je nora. A zgleda, da se je prijela.
Srčno pa upam, da se bo še dolgo držala.
Seveda pa brez planiranja prihodnosti nikakor ne gre. Torej se naslednjič (če ne že prej) vidimo na Krtinskem izzivu!
10.450m, 1h 20min, 165/88%, 1211kCal, 7:39/km. Jesssssss!!!
Ni kaj, "pr norch" je čisto dober naziv kategorije...
Vpiši se