V Furlanijo greva vedno rada. Sicer ne veva točno zakaj, a velikokrat se znajdeva tam.
Tokrat sva pustila otroke doma in jo za praznični februar 2017 spet mahnila tja nekam. Doma sva si rezervirala le spanje v Gemoni, vse ostalo pa sva prepustila naključjem.
Ja, seveda, naključjem. Bi lahko že vnaprej vedela, da se bova najprej znašla na morju. Na klopcah obale v Gradežu je vedno super jest malico, sploh, če ti ni nerodno med zrihtanimi Italijani, ko z mastnimi rokami loviš olive po vrečki.
Ampak morje, jasno, ta pr(a)va stvar!
Sploh v februarju, ko je vreme pri nas še bolj bljaki, na morju pa vsaj malce bolje. Čeprav ne prav veliko bolje, sva raje nosova držala v avtu in se nisva kaj veliko sprehajala.
Mimo Cervignana sva tokrat le pomahala Palmanovi, nato zavila desno in po nekim malih stezicah prišla čez Cormons v Čedad. Zakaj naj bi bil tole Hudičev most si iz avta nisva najbolje predstavljala, sva pa zato čez zavila vsaj dvakrat. Da bo držalo, če že ne greva nič iz avta!
Vse, kar se nama je dalo, je bila kava. Nekje. Kje točno, pa nimam več pojma, sva zadevo prehitro opravila in se raje spet znašla v toplem avtu. Lenobi.
Gemona (Humin) naju je kar lepo presenetila s svojo pozo pod hribi. Sva se spomnila, da sva tule naokrog enkrat v podobnem potovanju zaokrožila, a se ne ustavila. Zato pa sva tokrat to napako popravila.
Domači hotelček, videla sva le mati in hči, je bil čisto ok, izhodišče pa pod hribom, ravno prav za naju. Je treba malo v hrib, ne?
Na najino malo potovanje sva krenila šele pozno dopoldan, zato sva bila v hotelu šele pozno popoldan, še preden sva se spokala ven, v mesto, je bila že tema. In nikjer več nikogar. Kar je jasno, kaj pa češ delat februarja ponoči zunaj? Zmrzuješ?
S kjerkoli si, vidiš stolp. Sicer še vedno veliko popravljajo, a je več ali manj vse lepo zrihtano. Zavila sva še čisto gor do stolpa, se ubijala po strminah brez lučke, na koncu pa le odšla nazaj v hotel. Na olive. Ha!
Zjutraj sva se najprej zapeljala direkt v hrib, kar precej visoko, s kjer sva imela dober razgled in se malo orientirala.
Potem pa parkirala sredi centra in se (spet) podala do stolpa.
Ampak pozicija je res pompozna. Kaj bi šele bilo, če bi še vreme bolj sodelovalo!
Cel hrib okoli stolpa je super urejen, potke, jezerca, gradički, klopce, ni, da ni.
Razgledi pa taki, da sva le buljila. Se pozna, če si na robu alp.
Jaz lahko potem doma še ure in ure raziskujem, kar sem prej poslikal - kam neki gre ta presneta cesta in zakaj je tam po celem hribu? Saj ima več serpentin kot Vršič! Se da tja z avtom? No, taka vprašanja grem potem raziskovat. Za naslednjič morda. Strada del Monte Simeone, celo google avto je šel gor, tako da itak vidiš vsako serpentino. Madonca, enkrat bo treba it!
Za časovno kapsulo bo treba počakat do 2026-ega. Morda se pa res vrneva, kaj?
Gemona je bila eno najbolj poškodovanih mest v furlanskem potresu 1976-ega, ko smo še mi v Ljubljani hiteli iz hiš. Kako je bilo takrat tu, je najbrž nemogoče opisat. Saj je skoraj vse šlo... V muzeju so pretresljive slike. Še po štiridesetih letih se veliko te škode še vedno popravlja.
Nama je pa Gemona prav prirasla k srcu. Majhno in prav prisrčno mesto. Pa še kava je po evro, rogljiček tudi. Italija da je draga?!
Več ali manj sva vse pretaknila, potem pa se je bilo treba poslovit. Nazaj sva krenila skoraj po isti poti, nama par stvari ni bilo jasnih.
V Tarcentu mimo Ville Moretti
do razvaline gradu nad mestom.
Razgledi so bili enkratni. Predvsem v smer, ki nama ni poznana. Med tiste hribe se bo treba enkrat zapeljati, v tiste malce strme cestice pod Muzce proti Učeji in Reziji. Greben Stola in nato Muzcev sega res daleč, daleč! In vse je tako daleč, odmaknjeno, težko dostopno. Prekrasno!
A za domov še nisva bila, saj so še Udine vmes, ne? Najprej na hrib, jasno.
Takole ti potem mejni kamen premikajo... da ne veš, kje je bila res meja. Kot moj nekdanji sosed, ki je kar naprej premikal mejni kamen, da bi ga "zaščitil" pred škarpo, ki je nato seveda sumljivo rastla v vse smeri...
Udine so bile super, kavico sva si privoščila, ljudi je bilo malo, sonce pa še vedno visoko na nebu. Kam pa zdaj?
Ah, ali nimamo kmalu pohoda na Sabotin? Greva malo pogledat kako in kaj? Preverit poti, se malo spoznat?
Okrog Gorice sva potem malo motovilila, na karto se nama seveda ni dalo pogledat, sva kar mislila, da bova prišla direkt na italijansko pot na Sabotin. K sreči se nama ni izšlo, ker cesta ni odprta in bi itak morala nazaj.
Sva pa zato našla Oslavijo, spet en ogromen spomenik človeški neumnosti. Kako po neumnosti padlim ljudem postaviš betonski kolos in si s tem opereš roke. Žalostno, prekleto žalostno. Seveda nisem zmogel pokukati noter, preveč kosti poje v obtožbi.
Prehod na osimsko cesto sva potem iskala in iskala, seveda ga ni bilo, zato pa je tista cesta tam. Prehod je potem kar precej dlje, pri Humu, a tudi prav, saj je tudi cesta na Sabotin precej daleč, moraš kar lepo do Kojskega in še naprej.
Po tej cesti sva se prvič vozila, k sreči ni bilo prav veliko prometa. Niti ni prav ozka, niti ni strma. Le vleče se kar precej kilometrov.
Pri koči sva ustavila in se z veseljem zapodila ven, vožnje sva počasi imela kar dovolj. Greva hodit, greva na vrh!
Pa ni bilo tako enostavno! Sabotin kot Sabotin, sploh februarja. Dobro naju je napihalo!
Pa se nisva dala. Sva se nastavljala objektivu s Sveto Goro v ozadju. Pa se tudi Sveta Gora ni dala, kakorkoli sva se obrnila, vedno je bila moja betica napoti.
No, pa takole, brez betice.
Potem sva pretaknila še kar dober kos kavern, predorov, lukenj in vsega, kar je pač tam.
Se povzpela še po markirani poti skozi predor, popisala ves odpiralni čas koče na vrhu, se pozanimala o vsem, kar sva mislila, da je potrebno
in se hitro skrila v avto. Kolikor naju je prej tiščalo ven, naju je zdaj tiščalo nazaj noter, v avto. Burja je pač burja in nemogoče je zmagat.
Potem pa je sonce hitro začelo padat, midva pa iz Nove Gorice nisva imela več veliko idej, prej polno glavo vseh vtisov in sva se zapeljala kar lepo proti domu.
S seboj sva prinesla polno vtisov, še več pa idej za naslednjič, kar je včasih kar malce strašljivo. Še enega majcenega potovanja ne zaključiš, pa jih imaš v glavi že za naslednjo stotnijo! In kdo nam bo dal ves ta potreben čas za vse to? Kdo, a?
Ah, se ni za bat. Nekaj idej se bo sigurno uresničilo, nekaj pač ne. S tem se bova ukvarjala, ko bo za to čas.
Ali pa tudi ne.
Vpiši se